V Galeriji ZDSLU antropomorfne maske in kratki film Karla Vouka

Kot so zapisali pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), v stvareh okoli nas pogosto vidimo skrite obraze. Ta fenomen, odvisno od okoliščin, znanstveno imenujejo pareidolija, navezuje pa se na sposobnost naših možganov, da venomer nagonsko prepoznavajo obraze. Pareidolija je oblika apofenije, ki po definiciji - tako kot likovna umetnost - obdeluje vse, kar je neoprijemljivo, neubesedljivo, neulovljivo.

Razprt domišljijski uvid, ki vključuje bodisi poglobljeno in niansirano refleksijo miselnih procesov ali pa nemalokrat zgolj duhovni oziroma duhoviti sunek v trenutku (humornega) prebliska ali presenečenja, je še kako pomemben za vizualnega umetnika, kakršen je Vouk. V svojem ustvarjalnem postopku od nekdaj stremi k temu, da z znaki, emblemi, ideogrami izrazi čisto, asociativno prepoznavno, vendar kljub temu izmuzljivo dvoumno in večpomensko misel.

Kartonska embalaža za prekate v škatlah s steklenicami, ki jo je naključno odkril in nato pričel načrtno zbirati, je v njem vzbudila kognitiven pristop, ki artefakte umešča v bližino izvirnih dadaističnih praks, ki so izkoriščale naključja in komične paradokse ter so pomenile tako rekoč revolucionarno prelomnico v razumevanju ustvarjalnosti, kar je vplivalo na razvoj moderne in še zlasti postmoderne umetnosti ter igrivo odmeva tudi v Voukovi duhovito poimenovani seriji Cheers! (Na zdravje!).

V antropomorfnih maskah, ki so v smislu nekakšnih obnemelih reprezentacijskih zaslonov simetrično nameščene na ozadja iz tkanin najrazličnejših nevtralnih vzorcev, je v ospredju univerzalna, arhetipska in totemsko ekspresivna moč elementarne vizualne reprezentacije človeka, ki v dobi antropocena pušča svoj odtis tudi na najbolj oddaljenih in nenavadnih krajih.

Drugi del razstave je namenjen predstavitvi uspešnega, na več festivalih prikazanega kratkega filma Narava_Narava iz leta 2018, s katerim je Vouk angažirano podčrtal številne projekte, nastale v večletnem sodelovanju s posamezniki in institucijami v nemški pokrajini Lužice, kjer že stoletja živi narodna manjšina Lužiških Srbov.

Vouk kot pripadnik slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, kjer se angažirano spopada s problematiko svoje družbene stvarnosti, je še posebej občutljivo dojemal usodo avtohtonih vasi v degradiranem industrijskem okolju, kakršna je ob nenehni kulturni asimilaciji neposredno ogrozila celo fizični obstoj Lužiških Srbov. Srž problema je brez dodatnega jezikovnega komentarja sugestivno prikazal z domala lingvistično vizualno izreko in zvočno jukstapozicijo neokrnjenega naravnega zvoka oglašanja tamkajšnje avtohtone vrste dvoživk nižinskega urha in industrijskega trušča naprav velikanskega dnevnega kopa, ki je povsem spremenil veduto pokrajine, so še zapisali pri ZDSLU.

Vouk se je rodil leta 1958 v Celovcu in v mojstrskem razredu za arhitekturo diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti na Dunaju. Posveča se slikarstvu, fotografiji, umetnosti v javnem prostoru, filmu in risbi. Živi in dela v Rinkolah pri Pliberku.