Uporabniško ime
Geslo

Še nimate uporabniškega imena in gesla?
Registrirajte se.

Pomoč

Zgodovinar Grafenauer: Odhod intelektualne elite najtežji poplebiscitni udarec za koroške Slovence

pogovarjala se je Maja Lazar Jančič

Ljubljana, 26. septembra - Napetosti med večino in manjšino na avstrijskem Koroškem so se začele takoj po koroškem plebiscitu pred sto leti. Odhod intelektualne elite pa je bil najtežji poplebiscitni udarec za koroške Slovence, je v pogovoru za STA ocenil zgodovinar Danijel Grafenauer z Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani.

Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja.
Intervju z zgodovinarjem Danijelom Grafenauerjem.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja.
Intervju z zgodovinarjem Danijelom Grafenauerjem.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja.
Intervju z zgodovinarjem Danijelom Grafenauerjem.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja.
Intervju z zgodovinarjem Danijelom Grafenauerjem.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja.
Intervju z zgodovinarjem Danijelom Grafenauerjem.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja.
Intervju z zgodovinarjem Danijelom Grafenauerjem.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja.
Intervju z zgodovinarjem Danijelom Grafenauerjem.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Kraljevina SHS je bila po prvi svetovni vojni zaradi Srbije na strani zmagovalcev, a na pariški mirovni konferenci, ki je urejala svet po vojni, večinoma ni dosegla uveljavitve svojih stališč glede določitve meja. Kakšno vlogo je imela slovenska delegacija na mirovni konferenci?

Senžermenska mirovna pogodba septembra 1919 je predvidela izvedbo plebiscita in določila pogoje zanj. Slovenci smo bili del kraljevine in smo kot taki imeli na pariški mirovni konferenci določeno možnost vplivati na vprašanja, ki so neposredno zadevala slovenski narod, vendar smo bili v sklopu celotnega predstavništva, ki je tam nastopalo. Hitro se je izkristaliziralo, da so naši zavezniki med velikimi silami Francozi, medtem ko so Italijani odkrito navijali za Avstrijo in da Koroška ostane znotraj nove republike Nemške Avstrije. V času plebiscitne propagande so tako tudi delovali. Slovenska delegacija je večkrat stopila v stik z vodjo teritorialne komisije za Jugoslavijo, Francozom Andrejem Tardieaujem, ki je prisluhnil slovenski delegaciji, a mirovna konferenca se je že 30. maja 1919 odločila za plebiscit.

Avstrijska stran je z ameriško delegacijo pod vodstvom Shermana Milesa doživela presenetljiv diplomatski uspeh, ko je ta komisija predlagala ohranitev Celovške kotline kot celote, ozemlje pa dodelila republiki Nemški Avstriji. Temu so nasprotovali Britanci in Francozi, ki so predlagali izvedbo plebiscita. Zmagovita jugoslovanska ofenziva maja, junija 1919 na Koroškem je omogočila popravke plebiscitnega ozemlja, neposredna posledica je bila razdelitev na cono A in cono B.

V plebiscitni coni A je bilo skoraj 70 odstotkov takšnih, ki so leta 1910 navedli slovenščino kot občevalni jezik. Šele sedaj je dobil plebiscit značaj realne alternative za glasovalno cono A; delitev je preprečila, da niso Nemci sami odločali o usodi koroških Slovencev. Zaradi stališča ZDA, ki so opustile svojo prvotno zamisel o delitvi po črti reke Drave, in stališča ter interesa Italije, naj sporno ozemlje na Koroškem brezpogojno pripade Avstriji ter s tem omogoči celoto "Celovške kotline", ter stališča Anglije in Francije, ki sta opustili prvotno stališče o delitvi Koroške in bili pripravljeni sprejeti ameriški predlog pod pogojem, da se izvede plebiscit, je bila dana možnost Avstriji, ki so ji že odrekli nemška ozemlja čeških dežel in Južno Tirolsko, da obdrži ozemlje na južnem Koroškem.

Prebivalstvu tega območja pa so prepustili, da "svobodno izbira med svojimi gospodarskimi koristmi in med svojimi narodnostnimi težnjami" oziroma "ali hoče ali ne ohraniti svojo pokrajinsko enotnost" ali pa se združiti s Kraljevino SHS. Jugoslovanska zahteva po ozemlju je bila upoštevana samo kot podlaga za določitev obsega ozemlja, kjer bo izveden plebiscit.

Kako to, da so zavezniške komisije na čelu z ameriško, ki so na terenu ugotavljale voljo prebivalstva, zavzele izrazito proavstrijsko stališče? Tudi Italija se je kot ena od zmagovalk prve svetovne vojne glede določitve meje med Avstrijo in Kraljevino SHS postavila na stran v vojni poražene avstrijske strani in zavzela izrazito proavstrijsko stališče. Kje so razlogi za to?

Komisija, ki je imela nalogo, da določi živo jezikovno mejo na Koroškem, je svoji delegaciji na Dunaju sporočila, da bi bilo smiselno, da zaradi Karavank, ki so neka naravna meja, in zaradi celote Celovške kotline, meja ostane na Karavankah. Italijani so imeli drugačen interes. Takrat so imeli odprta vprašanja z Jugoslavijo, poznamo londonski pakt, ki je dodelil Italiji nekatera slovenska in hrvaška ozemlja, in to takrat še ni bilo rešeno. Bali so se, da bi, če bi prišla Celovška kotlina h Kraljevini SHS, prekinili njihove stike predvsem z beljaškim vozliščem, ki je bilo pomembno prometno mostiče tudi v Italijo in dalje na jug. S pomočjo Avstriji pri njenih ozemeljskih zahtevah so Italijani slabili svojo bodoče sosedo in konkurentko.

Je bil plebiscit na avstrijskem Koroškem neke vrste obliž za Avstrijo ob izgubi Južne Tirolske s senžermensko mirovno pogodbo?

Absolutno. Ne samo to. Avstrija je izgubila tudi nekatera druga ozemlja, recimo na Češkem sudetske Nemce. Odločitev za plebiscit je bila na nek način darilo Avstriji, da lahko na svojem jugu obdrži celotno ozemlje, ki se je skladalo z vsemi nemškimi nacionalističnimi zahtevami od srede 19. stoletja. Ko je plebiscit izpadel ugodno za Avstrijo, so pravzaprav majorizirali nemške pretenzije do Jadranskega morja.

Koliko so zgodovinsko dokazane trditve, da naj bi se na dan plebiscita dogajale goljufije, podkupovanje z avstrijske strani; sporno vprašanje naj bi bila tudi volilna pravica? O tem med drugim piše v spominih sodnik Blaž Reichman v knjigi V rajnki Avstriji in stari Jugoslaviji.

Ne ustreza dejstvom, da bi danes problematizirali rezultat plebiscita. Uradno je ugotovljena mednarodna pravilnost plebiscita, so se pa dogajale nepravilnosti. Reichman je bil sodnik tudi v času plebiscitnih bojev na Koroškem in je imel izredno dober vpogled v to. Na verodostojnost plebiscita nepravilnosti niso odločilno vplivale. Da plebiscit kot instrument odločanja o narodni pripadnosti ni bil primeren, je pa tudi jasno. To so raziskovalci etničnih vprašanj že ugotovili.

Pri nepravilnostih bi izpostavil vpisovanje v volilne imenike, ko so dva, tri tedne pred samim plebiscitom v volilne imenike dodatno vpisali približno 4000 oseb glede na domovinsko pravico. Poleti 1920 je avstrijska propaganda pljusknila tudi v cono A, hkrati se je jugoslovanska vojska morala umakniti. Vzroke, zakaj smo Slovenci doživeli narodni poraz na plebiscitu, gre iskati v strukturirani germanizaciji slovenskega prebivalstva od srede 19. stoletja naprej in nedokončan proces t. i. narodovanja slovenske strani na Koroškem, kot ga opisuje pokojni dr. Moritsch. Nemci so imeli vso kulturno, politično, gospodarsko oblast v svojih rokah. Slovenci so tekmovali z aparatom, ki je bil vzpostavljen že 600 let.

Jugoslovanska uprava je prišla na to območje in v letu in pol ni mogla spremeniti tega kolesja. Dosegla je nekaj uspehov, predvsem na področju šolstva, ustanovitev slovenskega učiteljišča in slovenske gimnazije v Velikovcu, ki delujeta do konca leta 1920, slovenske državne puškarske šole v Borovljah in kmetijske šole.

Kako je na odločitev koroških Slovencev na plebiscitu vplivala njihova politična usmeritev? Avstrijski socialdemokrati so v času plebiscita svojim podpornikom svetovali, naj se odločijo za Avstrijo. Tudi slovenska politika je bila seveda strankarsko razdeljena?

Poznavalci pravijo, da so plebiscit odločili ravno volivci socialdemokracije. A moramo takoj povedati, da so koroški Slovenci večinsko glasovali za priključitev h Kraljevini SHS. Od tistih 70 odstotkov slovensko govorečih iz leta 1910 jih je več kot polovica glasovala za priključitev h Kraljevini SHS, tako da, če se poetično izrazimo, so ubranili narodovo čast. Okoli 10.000 glasov koroških Slovencev je bilo za republiko Nemško Avstrijo.

Eden od vzrokov je avstrijska socialdemokracija, ki je izpostavljala republiko Nemško Avstrijo, parlamentarno demokracijo, kjer so delavske pravice urejene, ni vojaške obveznosti, ki je bila za tisti čas moderna demokracija. Na drugi strani je bila kraljevina SHS s kupom nerešenih vprašanj in pravoslavno vero, z večletno vojaško obveznostjo, brez urejenih meja z Italijo in ustave. Zato je avstrijska socialdemokracija glasovala za Avstrijo, posredno tudi slovenska demokracija, ki pa na Koroškem ni imela infrastrukture, zato so se slovenski odločevalci, tisti, ki so vodili plebiscitne politične boje, naslanjali na narodnosti vidik. Pri socialdemokratskem delavstvu, že malo odtujenem od slovenskega narodnega kroga, je to povzročilo, da je glasoval ne o narodni pripadnosti, ampak predvsem o tem, kakšnemu državnemu aparatu bi pripadal.

To je vplivalo na končni rezultat. Tu je tista razlika od 22.000 do 15.000. Čeprav je Avstrija poleti 1920 še dopuščala, da bi se, če bo rezultat manj kot 60 odstotkov za Avstrijo, lahko pogovarjali s Kraljevino SHS o določitvi meja po občinah. Po ugodnem rezultatu 59,04 odstotka za Avstrijo, Avstrijci o tem niso več razmišljali. Še več, za tiste kraje, za katere se ve, da so večinsko glasovali za pripadnost Kraljevini SHS, kar je bilo južno od reke Drave, so po plebiscitu spreminjali meje občin, tako da Slovenci ne bi imeli večine v določenih občinah.

Primer vasi Libeliče, ki jo je Avstrija leta 1922 vrnila Kraljevini SHS, kaže, da se je dalo rezultate plebiscita izpodbijati. Kje so poglavitni razlogi, da so vaščani dosegli vrnitev?

Libeliče so dokaz, da so znotraj občine uveljavili svojo voljo, seveda z različnimi protesti. V času po plebiscitu so naredili različne akcije v samem kraju in so neizpodbitno kazali svoj slovenski značaj in željo po priključitvi Kraljevini SHS. To se je na koncu uresničilo. Z veliko sreče in kompenzacijo ozemlja. Libeliče so izraz domoljubja slovenskega naroda na Koroškem in so edini primer popravkov po koroškem plebiscitu.

Kakšni so bili odnosi neposredno po plebiscitu med nemško govorečo večino in koroškimi Slovenci? Deželni zbor avstrijske Koroške se je še pred plebiscitom septembra 1920 zavezal k spoštovanju narodne in jezikovne posebnosti slovenskih sodržavljanov, a se je že kmalu po plebiscitu takratni predsednik provizorične deželne vlade Arthur Lemisch novembra 1920 na slavnostni seji deželnega zbora zavzel, da bi morali Slovence germanizirati najkasneje v roku ene generacije?

Napetosti med večino in manjšino so se začele takoj po glasovanju. Deželna oblasti ni znala ali ni hotela umiriti narodnostnih razmer. Nemškim nacionalistom so pustili proste roke. Na različne načine so ustrahovali prebivalstvo. Začela so se preganjanja in napadi na tiste, ki so se v plebiscitnem času izpostavljali, to so bili predvsem duhovniki. Vsaj 45 duhovnikov je moralo zapustiti Koroško. Vsi učitelji, več kot 65, iz jugoslovanske zasedbene cone, so morali oditi. Poučevanje slovenščine je bilo absolutno nezaželeno.

Takrat je odšlo ogromno koroških Slovencev. Številni pravniki, študenti, živinozdravniki, zdravniki, obrtniki ... niso imeli več življenjske eksistence na Koroškem ter so jo nato iskali v Sloveniji ali še južneje, v Zagrebu ali celo v Srbiji. Intelektualna elita je odšla. To je bil najtežji poplebiscitni udarec za koroške Slovence. Oblast v Sloveniji je koroške Slovence sicer pozivala, naj ostanejo tam, kjer imajo domovinsko pravico, prebivališče. Hoteli so ostati, to vem tudi na primeru svojega dedka, a pritisk je bil prevelik. Ocenjujem, da je po plebiscitu 1920 zapustilo Koroško, svojo ožjo domovino, med dva in tri tisoč koroških Slovencev - poplebiscitnih pregnancev.

Skupna slovensko-avstrijska komisija zgodovinarjev in pravnikov je z delom začela 2001, objave poročila pa nismo dočakali?

Komisija je delovala med letoma 2001 in 2004, a do skupnega poročila ni prišlo, je pa slovenski del komisije pod vodstvom Dušana Nećaka objavil svoj del poročila, ki obravnava izbrana poglavja iz zgodovine 20. stoletja. Avstrijska stran svojega dela ni končala.

mlj/sk
© STA, 2020