Pred sto leti, 17. avgusta 1917, je italijanska vojska sprožila svojo zadnjo ofenzivo na soški fronti. To je bila izjemno krvava 11. soška bitka, ki je trajala 27 dni. Končala se je 12. septembra 1917. V bojih je na obeh straneh umrlo skupaj okoli 50.000 vojakov. Ranjenih jih je bilo 153.000.

Na 93 kilometrih frontne črte ob Soči se je od maja 1915 do oktobra 1917 odvilo 12 bitk. V dveh letih in pol je italijanska vojska sprožila 11 ofenziv, zadnjo, ki je dobila ime čudež pri Kobaridu, je izvedla avstro-ogrska vojska ob pomoči nemške. Ubitih, ranjenih ali zajetih je bilo na obeh straneh več kot milijon vojakov.

Na soški fronti so se med letoma 1915 in 1917 borili pripadniki številnih narodov. Posebej je bila narodnostna pestrost izrazita v sestavi avstro-ogrske vojske, medtem ko je bila italijanska bolj homogena.

Na soški fronti so si na bojišču nasproti stale avstro-ogrska 5. armada na eni strani, na drugi pa 2. in 3. armada italijanske vojske. Osnovna enota italijanske vojske je bila brigada, avstro-ogrske pa polk.

General Svetozar Boroević von Bojna se je v vojaško zgodovino vpisal kot poveljnik avstro-ogrskih sil na soški fronti. Bil je edini južnoslovanski častnik s činom feldmaršala v celotni zgodovini avstro-ogrske vojske, še posebej pa se je izkazal prav na soški fronti.

Na italijanski strani je silam na soški fronti poveljeval načelnik generalštaba italijanske vojske, general Luigi Cadorna. Veljal je za metodičnega in natančnega častnika, ki je bil ob Soči poražen v spopadu s sicer šibkejšo avstro-ogrsko vojsko, krivdo za to pa so pripisali prav njegovim odločitvam.

Ob začetku prve svetovne vojne je bila avstro-ogrska vojska ena od najslabše pripravljenih na vojno. Načelnik generalštaba je bil grof Franz Conrad von Hötzendorf. Na soški fronti sta poleg Boroevićeve 5. armade sodelovali še 1. armada pod poveljstvom generala Wenzla von Wurma in 2. armada, ki jo je vodil vitez Johann von Henriquez.