Na 93 kilometrih frontne črte ob Soči se je od maja 1915 do oktobra 1917 odvilo 12 bitk. V dveh letih in pol je italijanska vojska sprožila 11 ofenziv, zadnjo, ki je dobila ime čudež pri Kobaridu, je izvedla avstro-ogrska vojska ob pomoči nemške. Ubitih, ranjenih ali zajetih je bilo na obeh straneh več kot milijon vojakov.
Na soški fronti sta si nasproti stali avstro-ogrska in italijanska vojska. Na strani avstro-ogrske je sodelovala 5. armada.
General Svetozar Boroević von Bojna je bil poveljnik avstro-ogrske obrambe na soški fronti.
General Luigi Cadorna je bil poveljnik italijanske vojske na soški fronti.
12. soška bitka je zaradi nepričakovanega uspeha tega napada avsto-ogrske in nemške vojske ob koncu soške fronte dobila naziv čudež pri Kobaridu.
Kraj na Doberdobski planoti, ki je danes v Italiji, je bil med soško fronto skoraj v celoti uničen. Prek planote je potekala obrambna linija avstro-ogrske vojske. Pisatelj Prežihov Voranc je tamkajšnje dogajanje opisal tudi v romanu Doberdob. Znano je reklo Doberdob, slovenskih fantov grob. V Doberdobu od oktobra 2016 stoji spomenik vsem padlim slovenskim vojakom na soškem bojišču. Avstro-ogrska vojska je na Doberdobu konec junija 1916 prvič izvedla plinski napad s klorom.
Bitka, ki je trajala od 17. avgusta do 13. septembra 1917, je bila zadnja ofenziva italijanske vojske na soški fronti. Velja za najbolj krvav spopad na slovenskih tleh. Trajala je 27 dni, v bojih pa je na obeh straneh umrlo skupaj okoli 50.000 vojakov, ranjenih je bilo 153.000. Na italijanski strani so bile izgube 40.000 mrtvih, ranjenih pa kar 108.000, v avstro-ogrski vojski pa je bilo 10.000 mrtvih in 45.000 ranjenih.
Avstro-ogrska in nemška vojska sta med 12. soško bitko, da bi onesposobili italijanske vojake, uporabili tudi nov izum prve svetovne vojne, bojni plin. Na bojiščih so tako odvrgli granate, napolnjene s smrtonosnima plinoma fosgen in kloroarzin.
Italijanska vojska je med 6. soško bitko 9. avgusta 1916 zavzela Gorico. To je bil edini pomemben vojaško-politični cilj, ki so ga Italijani zavzeli med prvo svetovno vojno. V italijanskih rokah je mesto ostalo do preboja pri Kobaridu oktobra 1917.
Velika havbica M 1917 kalibra 42 centimetrov je bila najtežji top avstro-ogrske vojske. Na soško fronto so to orožje prek železnice pripeljali oktobra 1917. Sestavljanje orjaške havbice je trajalo več dni.
Soška fronta se je začela, ko je Italija takratni Avstro-Ogrski napovedala vojno. Na italijanski strani sta na fronti sodelovali 2. in 3. armada.
Na Javorci v Zatolminu stoji spominska cerkev Svetega Duha, ki velja za enega od najlepših zgodovinskih spomenikov prve svetovne vojne na ozemlju Slovenije. Cerkev so sami in s prostovoljnimi prispevki leta 1916 zgradili vojaki 3. avstro-ogrske gorske brigade. Med vojno so tam vsako nedeljo darovali mašo za vojaštvo. Cerkev ohranja simbolno mirovno poslanstvo.
Skrajšane puške, primerne za bojevanje v gorskem svetu, ki so jih uporabljali na soški fronti.
V Logu pod Mangartom je imela avstro-ogrska vojska predor Štoln, skozi katerega je potekal prevoz vojaške opreme in vojakov na fronto. V kraju je danes avstro-ogrsko vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne. Med prvo svetovno vojno je v Logu pod Mangartom stala tudi džamija, ki so jo zgradili pripadniki bosansko-hercegovskega pehotnega polka.
V okviru Poti miru od Alp do Jadrana, ki poteka po nekdanji soški fronti, je urejenih 15 muzejev na prostem.
Nemška vojska je kot zaveznica v 12. soški bitki priskočila na pomoč avstro-ogrski vojski. Skupno ofenzivo je pripravil nemški general Konrad Krafft von Dellmensingen.
Italijanska kostnica v bližini Gorice, kjer so shranjeni posmrtni ostanki 57.739 vojakov.
Italijanska vojska se je ob umikanju pred avstro-ogrskimi in nemškimi silami po preboju pri Kobaridu ustavila šele na reki Piavi, kjer so napadalcem napredovanje onemogočili ob pomoči zaveznikov.
2208 metrov visoka gora severno od Bovca je bila eno od prizorišč krvavih bojev med soško fronto. Masivno pogorje Rombona je veljalo za avstrijsko trdnjavo in je bilo prizorišče nenehnih italijanskih napadov, saj je vrh odlična opazovalna točka za celotno Soško dolino.
Hrib, ki leži na 609 metrih nadmorske višine nad Gorico, je bil pomembna strateška točka za obrambo mesta. Avstro-ogrski vojaki so na Sabotinu zgradili številna zaklonišča, kaverne in opazovalni sistem bojnih položajev. Danes je tam urejen Park miru.
646 metrov visok hrib nad Gorico je bil cilj številnih napadov topništva in naskokov italijanske vojske, ki so ga avstro-ogrski vojaki zagrizeno branili. Tamkajšnji spopadi so bili med najbolj srditimi in krvavimi na slovenskih tleh. Škabrijel je zato dobil ime Gora smrti.
V tem kraju ob Soči je danes nemška kostnica s posmrtnimi ostanki okoli tisoč nemških vojakov, padlih v 12. soški bitki.
Utrdba Hermann nad Bovško kotlino, ki se imenuje po Johannu Herrmanu von Hermannsdorfu, je med fronto avstro-ogrski vojski omogočala topniški nadzor kotline. Zgradili so jo med letoma 1897 in 1900. Kmalu po začetku spopadov na soški fronti jo je italijanska vojska trdnjavo povsem onesposobila s topniškim obstreljevanjem in avstro-ogrska vojska jo je zapustila maja 1916. V trdnjavi Kluže v najožjem delu doline reke Koritnice je imela avstro-ogrska vojska poveljstva in zaledne enote ter varovalne in oskrbovalne objekte.
Na soški fronti je bilo skupno na obeh straneh ubitih, ranjenih ali zajetih več kot milijon vojakov.
Muzej na prostem Zaprikaj je urejen na območju prve italijanske obrambne črte na soški fronti. Na ogled so ohranjeni strelski jarki, kaverne, topniški in minometni položaji ter ostanki vojaških barak.
Za oskrbovanje kraškega dela soške fronte je bila zelo pomembna železniška proga Dutovlje-Skopo-Kostanjevica. Dolga je bila 22 kilometrov.