ZRMK poziva k načrtni in strokovni sanaciji po poplavah

Po Prešernovih navedbah je treba najprej odklopiti električno napeljavo, preveriti oz. po potrebi odklopiti pa je treba tudi druge strojne inštalacije, npr. plinsko in vodovodno napeljavo. Pred začetkom čiščenja je priporočljivo fotografirati poškodovani objekt, kar bo lastniku prišlo prav pri uveljavljanju povračila škode. Črpanje vode, kontaminirane z gorivi ali fekalijami, je treba medtem prepustiti za to usposobljenim strokovnim službam.

Naslednji korak je po Prešernovih pojasnilih čiščenje objekta, odstranjevanje naplavin ter uničenega pohištva in dotrajanih tlakov iz prizadetih prostorov. Po vsem tem je treba stanje znova dokumentirati, takrat pa je čas tudi za prvi podrobnejši pregled poškodb in oceno škode, kar izvedejo za to usposobljene ekipe cenilcev.

To je tudi faza, ko se glede na resnost poškodb in tudi glede na osnovno zasnovo obodnih površin prostorov oblikuje odločitve oz. rešitve o načinu sušenja, predvsem pa o smiselnosti ohranjanja posameznih dotrajanih in že prej neustrezno zasnovanih elementov stavbe, opozarja Prešeren.

Naslednja faza je po njegovih besedah presoja stanja nosilne konstrukcije. Z manjšimi globinskimi sondami je treba preveriti, če so so vgrajeni zidaki še površinsko čvrsti in kompaktni. Podobno velja tudi za zidno malto, ki se pod prsti ne sme drobiti, je dejal Prešeren.

Sledi faza sušenja stavbe. Po Prešernovih opozorilih je naravno sušenje, ko notranjost intenzivno ogrevamo ter večkrat dnevno zračimo s prepihom, dokaj počasno. Tako se npr. masivno grajeni zid debeline od 30 do 40 cm do še sprejemljive vlage suši vsaj štiri do šest mesecev. Sušenje v jesenskem in zimskem obdobju, ko je zunanji zrak bolj suh, je bistveno hitrejše kot poleti.

Veliko hitreje se zidove in tlake izsuši umetno oziroma prisilno, tako da se v prostore namesti razvlaževalnike zraka, saj lahko ti ob ustreznem ogrevanju objekta iz zidov in tlakov dnevno odvzamejo od 50 do 70 litrov vode.

Vodo iz sloja talne toplotne izolacije pa se najhitreje odvaja strojno z vpihovanjem in nato razvlaževanjem zraka preko predhodno izvedenih vrtin s premerom 60 milimetrov, ki se v medsebojni razdalji od metra do metra in pol izvedejo do ravni talne hidroizolacije. S takim prisilnim sušenjem se po izkušnjah nosilno zidovje do še zadostne navlaženosti za pristop k izvedbi sanacijskih del izsuši v 10 ali 14 dnevih, poudarja Prešeren. Je pa takšen način sušenja povezan z višjimi stroški, za 100 kvadratnih metrov ti znašajo npr. od 1500 do 2000 evrov.

Potem ko se objekt posuši, lahko prizadeti občani začnejo s sanacijo, in sicer s sanacijo tlakov, zidov in ometanih stenskih površin. Pri sanaciji tlakov v novejših stavbah, kjer so konstrukcije tlakov že skladne s sodobnimi predpisi, je po Prešernovih pojasnilih smiselno tlake čim prej prisilno osušiti. Pri stavbah, kjer ni pričakovati pogostega ponovnega poplavljanja, se lahko na novo izvedejo tudi lesene talne obloge, vendar je treba estrihe v tem primeru še močneje izsušiti, da vsebnost vlage ni večja od treh ali štirih odstotkov.

Za stavbe, ki ležijo na poplavno močno izpostavljenem območju, je medtem priporočljivo, da se izvede keramična talna obloga. Pri starejših stavbah in pri stavbah, v katerih je kot toplotna izolacija vgrajena kamena volna, je treba tlake odstraniti do talne hidroizolacije. To se po potrebi obnovi oz. dopolni z vgradnjo dodatnega bitumenskega varilnega traku, ki se ga zaščiti na obodu zidovja.

"Vsekakor odsvetujemo odstranjevanje obstoječih, pa čeprav dotrajanih bitumenskih trakov. Nato vgradimo vsaj 10 do 12 centimetrov debel sloj toplotne izolacije iz ekstrudiranega polistirena. Čezenj položimo polietilensko folijo in izvedemo armirani estrih iz hitro sušilnega betona," priporoča Prešeren.

Prvi korak pri sanaciji zidov pa je, da se oceni trdnost gradiva v nosilnem zidu. Če se v času ogleda ugotovijo vidne močnejše globinske poškodbe ali degradirana območja, je po Prešernovi oceni najbolje, da se lastnik posvetuje s strokovnjakom. Takšna območja je običajno treba kar prezidati, razpoke pa injektirati. Večkrat je treba izvesti še dodatne utrditvene posege, kot je npr. podbetoniranje temeljev. Navedeno velja tudi v primeru vidnih konstrukcijskih razpok ali že po videzu lokalno prizadetih lesenih nosilnih elementov montažnih zgradb, pojasnjuje Prešeren.

Pri sanaciji stenskih ometov pa je treba najprej preveriti, če so ometi zaradi kapilarnega vlaženja iz terena ali zaradi prejšnjih poplav že močneje kontaminirani s hidrofobnimi vodotopnimi solmi. "Tu predlagamo, da se te odstrani v višini pol metra nad vidno mejo poškodb, saj nakopičene soli v času kristalizacije povzročajo stalno propadanje ometov in opleskov. Notranje omete odstranimo tudi v primeru močnejše kontaminacije s fekalijami ali kurilnimi olji. Nadomestne nove omete izvedemo kot hidrofobne, saj bistveno manj vpijajo vodo in tudi manj občutljivi za omenjene soli," je dejal Prešeren.

Ob tem je poudaril, da se je pri manj poškodovanih ometih sanacije treba lotiti tako, da se predhodno čiščenje in izpiranje umazanije z notranjih stenskih površin izvede s krpo ali gobo, namočeno v raztopino gospodinjskih detergentov. Stenske omete in zidove se po tem postopku osuši do vlage, ki ne presega petih odstotkov glede na maso ometa.

Na mestih, kjer odstopajo le opleski in izravnalne mase oz. so ti površinsko degradirani, jih je treba do zdrave podlage očistiti s sirkovimi ščetkami ali gladilkami. Kjer je globina poškodb manjša od tri do pet milimetrov, se stene izravna z izravnalnimi maltami. Končne notranje premaze se izvede z barvo, primerno za površine, ki so še deloma navlažene in prepojene z vodotopnimi snovmi.

Glede sanacije sten v montažnih objektih pa je Prešeren ocenil, da so te v primeru daljše izpostavljenosti vodi običajno tako poškodovane, da je treba namočene mavčnokartonske plošče zamenjati. Enako velja tudi za toplotno izolacijo, zlasti v primeru kamene volne ali vpihane celulozne izolacije.