Petrič in Petritsch svarita pred ponovno uvedbo meje med avstrijsko Koroško in Slovenijo

A zgodilo se je obratno in koroški plebiscit pred sto leti je postavil trdno mejo med avstrijsko Koroško in Slovenijo. Prav ob obletnici sta oba v pogovoru za avstrijsko in slovensko tiskovno agencijo posvarila pred ponovno uvedbo meja, ki so se zabrisale po vstopu Slovenije v Evropsko unijo in schengensko območje.

Rojstna kraja obeh sogovornikov ob vznožju prelaza Ljubelj sta po zračni liniji oddaljena le nekaj kilometrov. Petrič se je rodil v Tržiču na Gorenjskem, Petritsch v Glinjah pri Borovljah na drugi strani Karavank.

"Zelo bi morali paziti, da nas ne bi zaneslo v neke ideje, da pravzaprav z mejami, z ločitvami, s črtami ločnicami probleme rešujemo, večinoma jih s takimi črtami ločnicami dodatno zapletamo in dodatno obremenjujemo," je opozoril bivši slovenski veleposlanik v več državah, tudi Avstriji, predsednik ustavnega sodišča, sedaj svetovalec predsednika republike Ernest Petrič v luči zaprtja meja zaradi pandemije covida-19.

Bivši avstrijski veleposlanik v Beogradu, sekretar avstrijskega kanclerja Bruna Kreiskega, posebni predstavnik EU za Kosovo ter visoki predstavnik za BiH Petritch, sicer tudi koroški Slovenec, je menil, da se nikjer tako očitno ne kaže "blaznost nacionalne države kot na meji".

"Ne smemo dopustiti vrnitve nacionalizmov, ki smo jih že zdavnaj premagali," je njegova kritika nedavnega zaprtja meja zaradi pandemije. Prav to je bil zanj pomemben nauk za oba, ki "sva bila rojena in odraščala le nekaj kilometrov narazen, a bila kljub temu ločena".

Petrič je ob tem omenil, da so bile, ko sta odraščala, velike razlike v glavah ljudi, "morda nekaj tega tudi v najinih glavah".

Po koroškem plebiscitu ter časih nacionalsocializma in komunizma je bilo zelo težko ponovno vzpostaviti zaupanje. "Drago se je plačal tisti nacionalistični smrtni ples, v katerega se je zapletla cela Evropa pred in s prvo svetovno vojno in posledično v času nacionalsocializma in drugih totalitarnih ideologij. Strahotna tragedija je bila to. To je ostalo v glavah ljudi," je še dejal Petrič in ocenil, da se šele sedaj to počasi spreminja.

Njegov avstrijski sogovornik je menil, da so bile posledice nacističnega obdobja še večje kot sam koroški plebiscit. "Resnična tragedija koroških Slovencev se je odražala v izseljevanju, pregonih, saj je bilo takrat jasno signalizirano, in to s podporo številnih Korošcev", da Slovencev na Koroškem ne želijo.

Za Slovence je bil plebiscit po njegovi oceni zelo žalosten dogodek in ne samo zato, ker je južna Koroška prišla v okvir druge države. Slovenski narod se je v tistem času soočil z veliko razdeljenostjo, ne samo Koroške, tudi Primorske, medtem ko je "jedro slovenskega naroda postavil v neko državo, v katero pravzaprav nismo spadali".

"Slovenci večkrat rečemo, da Koroško nosimo v srcu," je še dejal Petrič in se navezal na Karantanijo. Dodal je, da se je leta 1954 še kot dijak z dvema prijateljema s kolesom odpravil na Koroško, a so jim na na meji takratni jugoslovanski graničarji odvzeli kolesa, zato so nadaljevali peš in obiskali Gospo sveto, knežji kamen, druga mesta na Koroškem, "ki so tako rekoč zgodovinskega pomena za Slovence". "Ko smo se vračali, sem na vrhu Ljubelja sedel in gledal na obe strani in še kot osmošolec v gimnaziji sem takrat sanjal, kako nas je meja razdelila Slovence in kako na nek način bi bilo prav, da bi bil ta del sveta spet povezan, sproščen, prost, kot je bil v preteklosti."

Petritsch, ki je v 70. letih minulega stoletja v Ljubljani preživel raziskovalni semester, je dejal, da je bila njegova predstava o Koroški takrat vse prej kot romantična in je bil v mladosti do Koroške "zelo skeptičen zaradi položaja narodne skupnosti". Glede zatiranja koroških Slovencev takrat je še dejal, da so ga ti sami ponotranjili. "Moja babica, ki je komajda govorila nemško, je nekoč dejala: Moja špraha je hrda špraha".

Sam plebiscit je bil v letih, ki so sledila po besedah Petritscha "absolutno napačno interpretiran". "Nadeli so si nacionalistična očala in nato so to reinterpretirali kot nemško zmago", medtem ko so bili gospodarski in družbeni razlogi, zakaj so slovensko govoreči Korošci takrat glasovali za Avstrijo. In pri tem je izpostavil tudi Karavanke.

"Najpomembnejši gospodarski razmislek za mojega pradedka, ki je bil čevljar, je bil seveda, kako bo čevlje dal na prodaj. In tržišče s konjsko vprego je bilo lažje dosegljivo čez Dravo v Celovec kot prek prelaza Ljubelj. Šlo je za praktičen razvoj, ki ni bil povezan z ideologijo," je menil Petritsch.

Na hipotetično vprašanje, kako bi pred sto leti sama glasovala na plebiscitu, je Petrič odgovoril, da je na to hipotetično vprašanje težko odgovoriti iz več razlogov, tudi intimnega, družinskega. Njegov stari stric, brat dedka, je bil namreč eden od organizatorjev železničarske stavke v Sloveniji aprila 1920, ki se je tragično končala s streli žandarjev na mirne demonstrante in bilo je več mrtvih na Zaloški cesti v Ljubljani.

"Razočaran po teh dogodkih se je stric zapil in v naši družini se je večkrat o tem govorilo," se je spominjal Petrič. Na plebiscitu so mnogi Slovenci, delavci, dali tudi zaradi tega nasilja prednost takrat socialdemokratski republiki Avstriji pred balkansko kraljevino SHS. Mnoge Slovence so takrat vodili različni razlogi, tudi osebni, da so dali prednost Avstriji, ki je, to je prav ob stoletnici treba poudariti, takrat Slovencem veliko obljubljala a so obljube ostale le obljube, hitro pozabljene.

Za tiste, ki so takrat živeli na Koroškem je bil plebiscit težka odločitev med monarhistično, konservativno kraljevino z vsemi obremenitvami Balkana in, vsaj takrat je tako izgledalo, socialno demokracijo v srednji Evropi," je še dejal Petrič.

Za Slovence je bil plebiscit po njegovi oceni zelo žalosten dogodek. Ne samo zato, ker je južna Koroška prišla v okvir druge države. Slovenski narod se je v tistem času soočil z veliko razdeljenostjo, ne samo Koroška, tudi Primorska, medtem ko je "jedro slovenskega naroda postavil v državo, v katero pravzaprav nismo spadali".

Ob tem je izpostavil, da tudi tisti Slovenci, ki so takrat glasovali tako kot so, niso bili izdajalci.

"Ena velikih napak, ki smo jih v Sloveniji in Jugoslaviji takrat storili, je bila, da tega nismo razumeli. Da smo tiste, ki so se na Koroškem odločili tako, kot so se odločili, bili pripravljeni odpisati kot del naše manjšine. Podobna zgodba se je ponavljala po letu 1945, ko smo dolgo časa za del Slovencev priznavali in so bili deležni naše podpore samo tisti, ki so bili pripravljeni z zastavo z rdečo zvezdo demonstrirati po Koroškem," je bil kritičen Petrič.

Za Petritscha je k plebiscitnemu rezultatu botroval tudi čas jugoslovanske zasedbe. "Menim, da je moja družina takrat tudi zato glasovala za Avstrijo, ker je mojega dedka takrat kot mladega fanta, ki je bil Slovenec, nepriljubljen sosed izdal zasedbenim silam Kraljevine SHS in so ga zaprli. In zapor južno od Beograda je komajda preživel," je opisal Petritsch.

Oba sogovornika sta sedanje razmere na avstrijskem Koroškem označila kot pozitivne. Po besedah Petriča bi lahko bila obeležitev stote obletnice plebiscita priložnost, da "vidimo, kaj so tisti koraki, ki bi jih bilo treba storiti na obeh straneh, da bi to sožitje še bolj utrdili in ga postavili kot vzgled za podobne položaje po Evropi".

"Živeli smo tisoč let skupaj in živeli naj bi prihodnjih tisoč let ravno tako skupaj. Niso za Avstrijo problem koroški Slovenci, niso za Slovenijo problem ostanki nemško govoreče manjšine na Slovenskem, problemi so migracije, ohranjanje naše identitete in hkrati zagotoviti humanitarno ravnanje z ljudmi, ki prihajajo k nam," je še dejal Petrič.

Petritsch je menil, da je koroška politika "dejansko prišla neverjetno daleč" glede deželnih jezikov v javnem življenju. "Ta fraza o mostovih, ki se je vedno znova uporablja in pogosto tudi ni pravilna - na primeru Koroške in Slovenije drži," je dejal. In v tej povezavi je določitev meje leta 1920 prinesla nekaj pozitivnega tudi Sloveniji. "S tem ko na obeh straneh državne meje živijo Slovenci, so povezave gostejše in tesnejše," je menil in dodal, da so manjšine vedno "člen povezovanja" in tudi odločilnega pomena za prihodnost Evrope, v kateri bodo nazadnje presežene nacionalne države.

Petritch je poudaril, da je za majhne evropske narode pomembna Evropska unija, ter da je treba, "ne glede ali gre za Slovenijo ali Avstrijo, paziti, da si ne prizadevamo samo za zaščito marmelade ali koroške krape, pač pa tudi za majhne jezike". Izrazil je prepričanje, da se bo desetletja trajajoča asimilacija koroških Slovencev popravila in v zvezi s tem omenil vedno številčnejše prijave k pouku slovenskega jezika.

V prihodnost koroških Slovencev je prepričan tudi Petrič. Da se je treba pogovarjati, ne o mejah, pač pa o sodelovanju in o konkretnih zadevah, ki so še neurejene. "Vsa vrata za sodelovanje so odprta," je še dejal in opozoril, da sedaj, ko smo skupaj v EU, obstaja veliko možnosti, ki bi jih bilo treba še bolj izkoristiti, da bi koroške Slovence "na demokratičen način, skozi razne oblike sodelovanja, povezali z matico, s Slovenijo, pa imam občutek, da to premalo izrabljamo".

"Nobene nevarnosti ni, nobenih tveganj, nobenega razloga ni za prastrah na eni ali oni strani," je še dejal Petrič.