Uporabniško ime
Geslo

Še nimate uporabniškega imena in gesla?
Registrirajte se.

Pomoč

Rahten: Plebiscitu sta sledila revanšizem in preganjanje

pogovarjala sta se Maja Lazar Jančič (STA) in Štefan Vospernik (APA)

Ljubljana, 25. septembra - Plebiscitu na Koroškem pred stotimi leti sta sledila revanšizem in preganjanje. Sam rezultat plebiscita je posledica več dejavnikov, je pa bil boj za Koroško za Slovence izgubljen že v času habsburške monarhije, je v skupnem pogovoru za STA in avstrijsko tiskovno agencijo APA dejal zgodovinar in bivši veleposlanik v Avstriji Andrej Rahten.

Ljubljana.
Zgodovinar Andrej Rahten.
Foto: Tamino Petelinšek/STA
Arhiv STA

"Plebiscit je definitivno že tako napeto ozračje dodatno zaostril, zato je trajalo desetletja, da se je pravzaprav vendarle izpostavilo neko vzdušje, kjer se je z menjavo generacij, zelo počasi in postopno, pozabilo na tiste prve mesece tega revanšističnega delovanja," je ocenil Rahten in izpostavil fizične napade na prebivalce po plebiscitu, "samo zato, ker so bili obtoženi in morda niti niso glasovali za Jugoslavijo, a so bili na črnih listah".

"Prihajalo je do požigov domačij slovenskih narodnjakov, kar ni bilo deležno nobenih sankcij. Pravna država nekaj mesec praktično, kot da bi bila izključena," je dogajanje po plebiscitu ponazoril slovenski zgodovinar.

Koroški deželni vladni predstavniki so sicer pred plebiscitom obljubljali, da se nikomur ne bo nič zgodilo, da bodo imeli vsi enake pravice, da bo Slovencem še bolje, kot jim je bilo v stari Avstriji, a se je po Rahtenovih besedah zgodilo ravno obratno.

"Te obljube so bile zelo hitro prelomljene. To, kar se začelo dogajati že kmalu po plebiscitu, lahko označimo z eno krovno besedo revanšizem (...), ki je vodil do pregona slovenske elite iz Koroške," je dejal Rahten, ki se strinja z ugotovitvami, da je po plebiscitu Koroško zapustilo okoli 3000 beguncev.

Hkrati je opozoril, da se je "politična nemoč, ko je šlo za zaščito pravic slovenske manjšine na Koroškem, kompenzirala v zelo strogih ukrepih slovenskih oblasti do Nemcev, ki so ostali v jugoslovanski Sloveniji". Prihajalo je do nasilnega sloveniziranja do takrat nemških šol na Slovenskem in primerov fizičnega dodeljevanja otrok v t. i. slovenske razrede iz nemških. "To je dvojna tragedija," je menil Rahten.

Pri sami odločitvi za plebiscit je po njegovih besedah ključno vlogo odigral takratni predsednik ZDA Thomas Woodrow Wilson, sam razpis plebiscita in razdelitev ozemlja na cono A in cono B pa je bila koncesija pariške mirovne konference jugoslovanski strani. Ta jo je dosegla s podporo Francije. In brez podpore francoske diplomacije bi bila podoba slovensko-avstrijske razmejitve še bolj v škodo Slovencev, kot je bila sicer, je prepričan Rahten. Dodal je, da bi, če bi takrat vprašali Američane, prisodili Koroško severno od Karavank Avstriji tudi brez plebiscita.

Odnos velesil do Avstrije na pariški mirovni konferenci leta 1919 pa je bil v veliki meri pogojen s tem, da so morali Avstrijci na drugih mejnih sektorjih praktično brez kakršnih koli pravic do referendumov pristati na odcepitev nekaterih ozemelj.

"Bolj ko se je bližal konec pariške mirovne konference, bolj so se tudi pri predstavnikih velesil pojavljale neke simpatije do Avstrije ter mnenje, da država Avstrija, če jo želijo ohraniti in da ne bo postala del neke velike Nemčije, potrebuje tudi kakšno ozemeljsko koncesijo. Na veliko razočaranje slovenske politike so bil te koncesije potem dane ravno na primeru Koroške in ne na primeru Južne Tirolske ali sudetskih Nemcev," je dejal avtor letos izdane monografije o slovensko-avstrijskih razhajanjih od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita Po razpadu skupne države.

Slovenci ob začetku mirovne konference ne samo, da so optimistično verjeli v podporo velesil, in menili, da bodo dobili vse, kar bodo želeli, hkrati so šli v svojih zahtevah kot zmagovita stran precej dlje, kar je Rahten označil kot mini slovenski imperializem, ki se je vrnil kot bumerang, ko je Wilson na pariški mirovni konferenci podprl poročilo Shermana Milesa, v katerem je ostala etnična pripadnost v ozadju, prevladali pa so gospodarski in geografski kriteriji. Prav na slednjih so namreč na določenih mejnih območjih temeljile tudi prvotne zahteve slovenskih politikov: "Naenkrat najdejo poleg etničnih še gospodarske in strateške elemente in med drugim zahtevajo tudi nemško govoreči Celovec in Beljak." Ob grožnji plebiscita so jih nato zaman poskušali revidirati, a je bilo prepozno.

Ironija zgodovine pa je, da so se na koroški vladni strani, na nemški nacionalni strani na Koroškem, prav tako sklicevali na Wilsona in načelo samoodločbe.

O odnosu med Ljubljano in Beogradom ter podpori slednjega slovenskim zahtevam glede Koroške je Rahten dejal, da so "Slovenci imeli vso možnost, priložnost in tudi lahko rečemo bel list papirja s strani beograjske politike", čeprav Koroška za Beograd ni bila ozemeljska prioriteta.

Na celotno zgodbo okoli koroškega plebiscita je sicer po njegovih besedah treba gledati v širšem kronološkem konceptu, slovenska politika pa je boj za Koroško izgubila že v času habsburške monarhije.

"Že pred prvo svetovno vojno se kaže demografski upad slovenstva na Koroškem, ko so tudi po uradnem štetju po občevalnem jeziku, ki je bil metodološko pristransko izpeljan, Slovenci padli z ene četrtine prebivalstva na Koroškem leta 1900 na dobro petino leta 1910 in nato po plebiscitu na prvem štetju leta 1923 na desetino koroškega prebivalstva."

Za morebiten drugačen rezultat plebiscita bi morala biti slovenska politika že pred prvo svetovno vojno bolj dejavna na gospodarskem področju, hkrati bi morala biti v prevratnih časih bolj odločna ter ubrati bolj primerno kadrovsko politiko v boju za Koroško, je sicer prepričan Rahten.

Sama plebiscitna kampanja se je po njegovi oceni globoko zarezala v medsosedske odnose in v relativno kratkem času se je nabralo veliko sovražne energije.

Bil pa bi rezultat plebiscita na južnem Koroškem po njegovem mnenju absolutno drugačen, če ne bi bilo Karavank, ki so bile ne samo fizična, ampak tudi psihološka ovira.

"Tukaj so bili odločilnega pomena gospodarski vzgibi", saj sta bili za povprečnega koroškega kmeta stoletja tradicionalno glavni tržišči Celovec ali Beljak, zdaj pa bi ju zamenjala Ljubljana; tovorjenje preko Karavank je imelo v tistih časih in ob takrat razviti infrastrukturi določen vpliv, ponazori Rahten z enim od številnih primerov.

Tudi Rahten potrjuje, da je bilo pri izvedbi koroškega plebiscita kar precej pomanjkljivosti in manipulacij. Sem sodijo primeri, ko je nekdo, ki je že umrl, še vedno bil v volilnem imeniku, ali je bil kdo, ki bi moral glasovati že razglašen za mrtvega. A teh ni bilo toliko, da bi bila jugoslovanska stran po tedanjih standardih upravičena zahtevati revizijo celotnega glasovanja.

"Bili so primeri, ko je nekdo dobil potrdilo upravnih organov v coni B, da ima domovinsko pravico v coni A, ki je komisija v coni A ni mogla preveriti in so po pravilu te ljudje prepuščali h glasovanju. Še zlasti se je to število začelo povečevati po odprtju demarkacijske črte med cono A in cono B. Tukaj se zdi, da je bil padec demarkacijske črte tako psihološki kot pravni moment, ki je slovensko stran spravil v pasivno držo in so vsi samo čakali oziroma si želeli, da pride čim prej do glasovanja, kajti z vsakim dnem se je situacija, vsaj zdi se, v propagandnem smislu poslabševala za jugoslovansko stran," je še dejal slovenski zgodovinar.

Ocenil je tudi, da je za Avstrijo na plebiscitu glasovalo več kot 10.000 Slovencev, torej več od številke, ki se največkrat navaja v literaturi. Podpira tezo zgodovinarja, koroškega Slovenca Teodorja Domeja, da je večina Slovencev, ki so imeli volilno pravico na tem območju, glasovala za Avstrijo.

Tako na avstrijski kot jugoslovanski strani so bile tudi pobude, da bi se izognili plebiscitu. Tedanji avstrijski kancler Karl Renner je tako še v času, ko je bila odločitev za plebiscit že sprejeta, pripravljen razpravljati o pripadnosti vzhodnega dela ozemlja južno od Drave, na slovenski strani pa je eno od pobud sprožil vodja slovenskih liberalcev Gregor Žerjav. Sama koroška deželna vlada je na ljubljanski konferenci decembra 1918 dala na mizo ponudbo za Železno Kaplo, Pliberk, Dobro vas in morda Borovlje, a je bilo takrat iluzorno pričakovati, da bo kateri koli slovenski politik, ko so še menili, da si bodo Slovenci lahko priključili kateri koli del Koroške, pristal na ta kompromis.

Manj znano dejstvo je, da je bil poleg koroškega plebiscita vseskozi v zraku tudi plebiscit za Maribor in okolico, a je bila slovenska sreča, da se je usoda Maribora ob francoski podpori odločila v jugoslovansko korist tik pred podpisom senžermenske mirovne pogodbe 10. septembra 1919.

"Dober teden pred podpisom senžermenske mirovne pogodbe je obstajala italijanska pobuda, da je treba razpisati referendum tudi za območje Maribora in okolice," je povedal Rahten, ki je tudi našel dokumente, ki kažejo, da je bilo že vse pripravljeno, če bi prišlo do tega plebiscita, da bi bil plebiscit izveden v istem času kot za Koroško in po istih pravilih.

"Lahko si predstavljate kakšen kadrovski, logistični in politični napor nazadnje bi to pomenilo za slovensko in jugoslovansko stran, če bi se morala istočasno boriti na dveh plebiscitnih frontah," je še dejal Rahten.

Avstrijska stran je nekaj časa zagovarjala referendum tudi za Mežiško dolino, a sta bila tako Mežiška dolina kot Jezersko dodeljena Jugoslaviji brez plebiscita.

Edini za Slovenijo ugoden popravek po plebiscitu so bile Libeliče, ki so po Rahtenovih besedah "obliž na plebiscitne rane", za katerim stojijo kompenzacije. Poleg Libelič je bilo tudi na Štajerskem nekaj primerov, kjer se je prebivalstvo želelo priključiti drugi državi, a do korekcij meje ni prišlo. Libeliče so postale simbol razmejitvenih mikrodoločitev meja.

"Tužni Korotan je determiniral slovensko zunanjo politiko v veliki meri skozi celotno obdobje med obema svetovnima vojna in vsa druga vprašanja, če izvzamemo fašizem na Primorskem, so bila drugotnega pomena", je še menil Rahten.

mlj/sk
© STA, 2020