Zgodovinarka in politologinja Cirila Toplak: Sto let po plebiscitu bi morali ceniti (z)možnosti za sožitje med večino in manjšino

Po stoletju sobivanja slovenske manjšine oziroma skupnosti avstrijskih državljanov slovenske kulture z avstrijsko večino lahko ugotovimo, da sta kljub težavam in oviram ta odnos in sobivanje počasi, a vendarle napredovala v pozitivni smeri, je dejala predstojnica Centra za politično teorijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

Cirila Toplak je v pogovoru za STA menila, da propaganda pred plebiscitom zagotovo ni bila edini dejavnik, ki je vplival na plebiscitni rezultat, je pa po njeni oceni pripomogla k temu, da se plebiscit ni izvedel v celoti. Primerjava propagande med avstrijsko in jugoslovansko stranjo glede sredstev in intenzivnosti pa pokaže, da med njima ni bilo zelo velikih razlik.

Kot pomembno pri tem je izpostavila, da je v nasprotju z dogovorom o plebiscitu komisija, ki je nadzorovala priprave na plebiscit, odprla mejo med cono A in cono B, tako da je avstrijska propaganda delovala na celotnem območju, ki je bil predmet plebiscita. Jugoslovanska stran je po drugi strani imela možnost, da bi plebiscit odložili za nekaj let, a se zanjo ni odločila, čeprav bi bila lahko propaganda pri kasnejši izvedbi plebiscita bolje pripravljena in učinkovitejša.

Avtorstvo propagande je bilo po njenih besedah skupinski napor, kar se vidi tudi v heterogenosti propagandnega materiala, ki je takrat nastajal in iz katerega je razvidno, da so volivce poskušali prepričati z različnimi prijemi, tako s prijaznim prepričevanjem kot strašenjem.

"Iz propagandnega materiala je razvidno, kako neizkušeni so bili ljudje v demokratičnih odločevalskih procesih. Nekateri letaki in plakati dobesedno narekujejo, kaj je treba obkrožiti, katera barva je prava, da se volivci ne bi zmotili. Pomemben v tem kontekstu, če govorimo o vplivnih akterjih, je bil tudi sam general Rudolf Maister, ki je bil aktivno udeležen v priprave na plebiscit, tik pred plebiscitom pa so ga poklicali v Beograd. Kasneje si je to razlagal, da so se oblastniki zbali, da bi lahko vplival na rezultat, ki je bil bolj ali manj vnaprej jasen," je še dejala Cirila Toplak in menila, da je bila sporna že sama odločitev o plebiscitu kot obliki reševanja vprašanja meje.

"Vprašanje vzhodnejše, štajerske meje se je rešilo z vojaškimi operacijami na kraju samem. Čeprav je imel general Maister velike težave pri prepričevanju Narodnega sveta v Ljubljani, da so njegove poteze v Mariboru pravilne, so navsezadnje v mirovnih dogovorih potrdili točno takšno mejo, kot jo je on sprva zasedel in držal na terenu. Na Koroškem pa so se stvari zapletle, tudi zaradi prepozne odločitve Ljubljane za vojaško intervencijo," je še dejala.

Na določanje slovenskih meja v okviru mirovnih pogajanj ob koncu prve svetovne vojne je po njeni oceni vplivala neizkušenost slovenskih diplomatov, ki so sodelovali v teh pogajanjih, pa tudi velika pričakovanja, "da ne rečem naivnost", kako bodo zmagovalci v tej vojni velikodušni do premagancev.

"Slovenija je bila v nehvaležnem položaju, vstajala je s pogorišča poražene Avstro-Ogrske monarhije in kot taka pri pogajanjih zagotovo ni mogla imeti veliko besede. V pogajanja je bila vključena na strani zmagovalne Srbije, a ta je imela svoje interese pri določanju srbskih meja s sosednjimi državami in tem interesom je dala prednost pred slovenskimi," je še povedala Cirila Toplak, ki je opozorila tudi na "tragičen nesporazum, kaj je samooodločba narodov v tedanjem kontekstu komu pomenila".

Interpretacija avtorjev tega koncepta in glavnih odločevalcev v mirovnih pogajanjih, Američanov, je bila po njenih besedah pragmatična, posamezniki se pač odločijo za državni (politični) okvir, v katerem zase vidijo najsvetlejšo (ekonomsko) prihodnost. Na Slovenskem je bil v tej besedni zvezi pomembnejši narod kot samoodločba, je poudarila, Američani pa so emocionalno težo etničnih emancipatornih procesov oziroma "narodnih vprašanj" v tedanji Evropi precej podcenjevali.

Če se poskušamo vživeti v prebivalce Koroške, ki so pred sto leti glasovali na plebiscitu - okoliščine so bile težavne za razumevanje sedanjosti in za zamišljanje prihodnosti. Nova Avstrija je obljubljala politično progresivnost, moderno republiko, jugoslovanska alternativa pa je bila ponovno kraljevina, balkanski in slovanski okvir, do katerega je bilo pretežno konservativno slovensko volilno telo skoraj do konca vojne nezaupljivo. (...) Tudi ekonomske okoliščine so bile zelo pomembne. Slovensko prebivalstvo na Koroškem je bilo pretežno ruralno in je z vidika trgovskih menjav bolj naravno gravitiralo h koroškim urbanim centrom v Celovški kotlini kot čez Karavanke k slovenskim mestom, je še dejala.

Ko se je Narodni svet v Ljubljani "končno odločil, da bo poskusil z vojaško operacijo doseči želeno stanje na terenu", so bile intervencijske vojaške enote sestavljene tudi iz srbskih vojakov, kar je številne Korošce zmotilo. Odvrnila jih je "tujost" jezika, religije in vedenja pripadnikov srbske vojske, medtem ko jim je bila Avstrija, čeprav mačehovska, vendarle domača po stoletjih cesarstva.

Cirila Toplak je še dodala, da so na Koroško v času kampanje v okviru propagande prihajale zaskrbljujoče novice, kako si del slovenske politike zamišlja nekakšno "Veliko Slovenijo" oziroma da bo v Kraljevini SHS združen celoten slovenski etnični prostor, kar je koroške Avstrijce oziroma pripadnike nemške kulture na Koroškem "razsrdilo in spodbodlo njihova prizadevanja za ohranitev Koroške znotraj Avstrije".

Ambivalentnost Ljubljane do pripadnosti Koroške slovenstvu je sicer bila prisotna že od prvih programov političnega združevanja slovenskih zgodovinskih pokrajin iz sredine 19. stoletja - nekateri so jo šteli za zibelko slovenstva, drugi za izgubljen naselitveni prostor onstran Karavank, je še dejala.