Slovenska kultura v letu 2001

Ljubljana, 2. decembra - Kulturi na Slovenskem se je v prvem letu novega tisočletja dobro godilo. Kljub temu, da vsi ustvarjalci, ki so to želeli, niso dobili denarja iz državne malhe; da ni bilo velikih obletnic, kot je bila leta 2000 Prešernova; da je med nedokončanimi zgodbami ostal Nacionalni kulturni program; da država še dolgo ne bo dobila nove univerzalne dvorane za kulturne prireditve; da nikogar ni pretresla bienalna likovna prireditev, ki je že v 50-ih letih XX. stoletja umestila Slovenijo na svetovni zemljevid kulture.
        Politika v kulturi, ki jo prvič v zgodovini mlade države krmari "žensko krilo", v nasprotju z dvomljivci v letu 2001 ni poskrbela le za "mrtvo" kulturo. Podprla je mnoge mlade ustvarjalce in dogodke "v živo", naložila lepe denarce v kulturno dediščino, snuje pa že nove podvige za obnovo organizmov, za katere ni dvoma, da so nacionalnega pomena in izkaznica za "vstopanje" v Evropo. Uspešno je bila dokončana draga preobleka Slovenske filharmonije, ki je zablestela ob 300-letnici svoje predhodnice, pa povezovalni trakt Narodne galerije in še kaj. Cineasti, "najdražji" umetniki, so si po začetnih zamerah izborili pravico do posebnega zakona o kinematografiji. Poleg nove zagnane ekipe sogovorcev politike so jim šli najbolj na roko novi uspehi, najbolj med njimi prva pomembna povsem slovenska nagrada v Benetkah. K prepoznavnosti Slovenije na svetovnem kulturnem zemljevidu so poleg filma spet največ prispevala gledališča in zborovsko petje.