19 dni do OI - Ilirske province
Ljubljana, 7. julija - Ilirske province, ki so manj kot štiri leta vključevale tudi velik del slovenskega nacionalnega ozemlja, so pustile neizbrisen pečat v slovenski narodni zavesti. O tem simbolno priča tudi obelisk Napoleona v središču Ljubljane, ki je bila med oktobrom 1809 in avgustom 1813 glavno mesto Ilirskih provinc.
Ljubljana.
Spomenik Napoleonu in Iliriji na Vegovi cesti, posvečen Napoleonu in časom Ilirskih provinc, ki ga je leta 1929 zasnoval arhitekt Jože Plečnik.
Foto: Tamino Petelinšek/STA
Francoske zasedbene sile so slovenski jezik uvedle kot uradni, potekalo je šolanje v slovenskem jeziku. Ustanovili so štirirazredne osnovne šole in gimnazije, za kratek čas je delovala univerza s petimi fakultetami, filozofsko, medicinsko, pravno, tehniško in teološko.
Potekale so reforme v sodstvu s civilnim zakonikom, uvedena je bila med drugim civilna poroka, vse je temeljilo na ideji o enakosti vseh državljanov pred zakonom. Sledila je davčna enakost, saj so bili odpravljeni privilegiji in funkcije plemstva v upravi in sodstvu, gospodarska svoboda je sledila ukinitvi cehov. Med dvema novima nadškofijama je bila tedaj osnovana tudi Ljubljanska, pomožni pa v Gorici in Kopru.
Ilirske province so kljub slabšim razmeram na podeželju, visokim davkom in splošni vojaški obveznosti pomembno vplivale na prebujanje slovenske narodne zavesti. Zato je Napoleonov spomenik, leta 1929 so ga po zasnovi arhitekta Jožeta Plečnika postavili ob 120. obletnici ustanovitve Ilirskih provinc, na Trgu francoske revolucije v Ljubljani edini spomenik Napoleonu v Evropi izven Francije.
Francoske vojake so kmetje upodabljali na panjskih končnicah, praviloma v pozitivni luči, najdemo pa jih tudi na več freskah ter v slovstvu in ljudskem izročilu tedanje dobe. France Prešeren se je v obdobju provinc šolal na ribniški in potem na ljubljanski gimnaziji.
Province so imele svoj pomen tudi v času Napoleonovih vojn v Evropi. Francija je s tem Avstrijo odrezala od morja in vzpostavila kopensko povezavo z Osmanskim cesarstvom, saj je ozemlje, ki uradni ni bilo del francoskega cesarstva, mu je pa bilo povsem podrejeno, segalo od avstrijske Koroške pa vse do Dubrovnika vključno z Boko Kotorsko. Zato so tedaj gradili tudi obsežna prometna omrežja.
Ilirske province so po porazu Francije in izgonu Napoleona na Elbo na dunajskem kongresu leta 1814 spet priključili avstrijskemu cesarstvu ter so v njem, zmanjšane za Dalmacijo in del Hrvaške ter povečane na severu in zahodu, med letoma 1816 in 1849 sestavljale posebno upravno enoto, Ilirsko kraljestvo.
V Kostanjevici nad Novo Gorico so pokopani poslednji člani francoske kraljevske rodbine Burbonov, ki so jih ob francoski revoluciji pregnali iz domovine. Zadnje zatočišče so našli pri goriškem grofu Coroniniju v Gorici.
Na prgišču francoske zemlje v Kostanjevici počivajo tudi posmrtni ostanki zadnjega francoskega kralja, Karla X., ki je novembra 1836 umrl zaradi kolere.