13 dni do OI - francoski film skozi zgodovino

Prvotni filmi bratov Lumiere so bili v marsičem dokumentarni, saj je šlo za kratke črno-bele filme, ki so bili narejeni za promocijo njunega fotografskega podjetja.

Drugi pionir francoskega filma je bil Georges Melies. Za razliko od bratov Lumiere je ubral drugačno pot filmskega ustvarjanja. Nekdanji čarovnik je v svoje filme vpeljal iznajdljive efekte in trike ter s tem na platno pričaral različne surrealistične svetove.

Melies je bil pionir v vseh pomenih besede, veliko bolj kot komercialni uspeh filmov, pa ga je zanimalo umetniško ustvarjanje. K svojim filmom je pristopal kot scenarist, kostumograf, režiser in direktor fotografije.

Konec 19. stoletja se je začel razvoj francoske filmske industrije. Poleg bratov Lumiere, Meliesa in Gaumonta, je svoje podjetje ustanovil tudi Charles Pathe. Gaumont in Pathe sta snemanje filmov prepustila drugim, sama pa sta se osredotočila na tržne deleže in poslovni del filmske industrije.

Ključno vlogo je imel Pathe, ki je produkcijo filma sistematiziral in poenostavil. Najel je več scenaristov, mehaniziral je barvanje filmov in recikliral filmski trak, vpeljal pa je tudi marketing in distribucijsko mrežo za čim boljšo prodajo.

Prva svetovna vojna je zadala močan udarec filmski industriji v Franciji. Zaradi splošnega pomanjkanja se je manj vlagalo v umetnost, znatno se je zmanjšala tudi filmska produkcija. Hollywood je hitro prevzel primat nad filmsko produkcijo.

V 40. in 50. letih minulega stoletja so bili francoski filmi usmerjeni v kostumske drame in literarne adaptacije. Razvijati se je začel tudi žanrski film, predvsem kriminalke in detektivke, a pravi razmah v zibelki filma je prinesel novi val.

Najbolj znana režiserska imena v zgodovini francoskega filma Jean-Luc Godard, Francois Truffaut, Claude Chabrol in Eric Rohmer so se uprla tedanjim zahtevam in omejitvam v filmski industriji ter začela ustvarjati nizko cenovne filme z domišljenimi dialogi in dolgimi neprekinjenimi posnetki.

Proti koncu 60. let se je francoski novi val izpel, a je pustil močan vtis v svetu filma po celotnem svetu. Francoski filmski svet se je usmeril v komercialne izdelke, nastali so številne žanrske in politično-kritične filmske stvaritve v režiji Godarda, Jean-Pierre Melvilla, Kostasa Gavrasa, Luisa Bunuela in mnogih drugih.

Njihovi filmi so v marsikaterem pogledu še vedno utelešali duh novega vala. V tem času so zvezdniški status dobili Brigitte Bardot, Catherine Deneuve, Jean-Paul Belmondo, Alain Delon in drugi.

V zadnjih dvajsetih letih minulega stoletja se je v francoskem filmu uveljavil vizualni spektakel, z globalizacijo in odpiranjem trgov pa je nastalo vse več mednarodnih filmskih sodelovanj. Koprodukcijski filmi režiserja Luca Bessona Velika modrina, Nikita, Leon in Peti element so postale globalne uspešnice, v koprodukciji Poljske, Švice in Francije pa je Krzysztof Kieslowski posnel kultno trilogijo Tri barve.

Na prehodu v novo tisočletje se je uveljavil stil, ki so ga kritiki poimenovali novi francoski ekstremizem. Gre za skupino filmov, ki prikazujejo izrazito nasilje in spolne transgresije, a nastala so tudi številna klasična dela, kot je izjemno priljubljena romantična komedija Amelie.