7 dni do OI - zgodovina Francije, od veličastnih monarhij do gorečih revolucij

Keltska ljudstva, predvsem Galci, so okoli leta 900 pr. n. št., naselili zahod Evrope, območju današnje Francije. Galci so bili sestavljeni iz več plemen in niso bili enotni, zato so jih Rimljani nekje med 2. in 1. stoletjem pr. n. št. pokorili in vključili v rimski imperij.

V 4. in 5. stoletju so na to ozemlje vpadla barbarska ljudstva. Med njimi so bili tudi germanski Franki, ki so ustanovili Frankovsko cesarstvo. Sredi 6. stoletja so kralji iz dinastije Merovingov zavladali celotni Frankovski državi, a so imeli zelo malo moči.

Oblast je prevzela bogata družina Karolingov. Karel Martel je ustavil širjenje islamske vere, njegov sin Pipin Mali pa je leta 751 postal prvi kralj in dokončno na prestol postavil dinastijo. Ta je imela največji razpon pod Karlom Velikim, ki je kasneje postal tudi cesar, Frankovsko cesarstvo pa je pod njim postalo pravi evropski imperij. Po njegovi smrti 814 je njegov naslednik Ludvik I. imperij razdelil med svoje tri sinove.

Verdunska pogodba leta 843 je po prepiru bratov ozemlje razdelila na tri dele - zahodno, srednjo in vzhodno. Zahodna je 987 postala Kraljevina Francija, še pred tem so ozemlje napadali znova Arabci na jugu in Vikingi na severu.

Kraljevini je vladala dinastija Kapetingov. Hugo Capet je bil okronan za kralja Francije, a je bila ta pod njegovim vodstvom precej razdrobljena in ni imela moči vse do konca 13. stoletja, ko so francoski kralji prevzeli večino Francije.

Ko je 1328 umrl še zadnji kapetinški kralj, je na prestol prišla dinastija Valois, a angleški kralj Edward III. je menil, da prestol pripada njemu in tako se je leta 1337 začela stoletna vojna med Francijo in Anglijo. Spor se je končal 1453, ko so Francozi dokončno Angleže izrinili iz države. Francija je bila ob koncu 15. stoletja močno in centralizirano kraljestvo.

V 16. stoletju je postala bogatejša, povečala se je populacija. Tudi v 17. stoletju, kljub tridesetletni vojni v Evropi, je moč kraljev rasla in rasla, tako da je ob koncu stoletja Francija postala absolutistična monarhija. Kralj je imel popoln nadzor, ali kot je izjavil sončni kralj Ludvik XIV - L'etat c'est moi (Država, to sem jaz).

V 18. stoletju je bila vpletena v novo, sedemletno vojno (1756 - 1763) z Angliji, s katero je imela vojaški konflikt še ob koncu stoletja, ko je pomagala ZDA v bitkah za kolonije.

Francoska revolucija (1789-1799) je pretresla ves fevdalni svet. Napoleon Bonaparte je leta 1799 z državnim udarom prevzel oblast, končal revolucijo in 1804 postal cesar Francoskega cesarstva. Bil je mnoge bitke s protifrancosko koalicijo v Evropi, zavzel vrsto držav in ponesel francosko revolucijo v svet.

Po 'malem velikem možu' je Francija znova postala kraljevina, kmalu za tem pa druga republika, saj je Napoleonov nečak, Napoleon III., ki si je srčno želel ponoviti uspehe svojega predhodnika, razglasil drugo cesarstvo. V svojih sanjah pa ni bil tako uspešen kot stric, leta 1870 je bil poražen v vojni s Prusijo, po njegovi odstavitvi je Francije še enkrat več postala republika.

Francije je bila med letoma 1914 in 1918 del prve svetovne vojne, v kateri je umrlo okoli 1,3 milijona njenih vojakov. Vojna je naredila veliko škode francoskemu gospodarstvu in visoke dolgove. Večji del druge svetovne vojne je Francija preživela pod okupacijo nacistične Nemčije. Osrednji del države s Parizom so zasedli Nemci, na južnem delu pa je bila oblikovana marionetna država Vichyjska Francija pod vodstvo Philippa Petaina.

Čeprav je bila Francija na koncu del zmagovite zasedbe obeh svetovnih vojn, so jo v tem času prizadele izgube bogastva, izgubila je velik del imperija in status ene od vodilnih držav v svetu. Danes je Francija spet svetovna velesila in ena petih stalnih članic Varnostnega sveta Združenih narodov.