42 dni do OI - Pierre de Coubertin, oče modernih olimpijskih iger

Ljubljana, 14. junija - Olimpijske igre veljajo za največji športni dogodek na svetu. A teh ne bi bilo brez Pierra de Coubertina. Leta 1863 v Parizu rojeni pedagog, zgodovinar in športni navdušenec velja za začetnika oziroma utemeljitelja modernih olimpijskih iger. Te se 2024 vračajo v njegovo rojstno mesto.

Kitajska, Peking.
Olimpijska zastava.
Foto: dpa/STA
Arhiv dpa/STA

Baron de Coubertin je bil potomec plemiške francoske družine in se je že v mladosti navduševal nad antičnimi olimpijskimi igrami. Veljal je za patriota z mednarodnimi pogledi, progresivnega optimista, kljub temu pa sprva ni našel tistega, kar bi ga zadovoljilo.

Ukvarjal se je z izobraževalno reformo, izboljšanjem srednješolskih programov, delavskimi univerzami in tudi študijo politične zgodovine sveta. A pri tem ni bil posebej uspešen.

Leta 1890 je srečal britanskega pedagoga Williama Pennyja Brookesa, ki je organiziral britanske olimpijske igre že leta 1866. Brookes je de Coubertina seznanil s poskusi, ki so jih on in nekateri drugi naredili v želji po oživitvi olimpijskih iger.

Sama ideja o novih OI, ki je v de Coubertinovem primeru zrasla iz osredotočenosti na lastnosti liberalne demokracije in grajenja karakterja v šolskem športu, sicer ni bila nekaj izvirnega.

Kadarkoli je Evropa obnovila fascinacijo nad antično Grčijo, se je fraza olimpijske igre pojavila v ospredju. Zgodovinarji so odkrili na ducate olimpijskih poskusov - od renesanse do modernih časov. V 18. in 19. stoletju so besedo olimpijski vsebovali različni športni, telovadni in folklorni festivali iz Kanade, Grčije, Francije, Nemčije, Švedske in Velike Britanije.

Ti lokalni ali nacionalni dogodki so pogosto namigovali na superiornost domače fizične kulture nad tisto drugih ljudstev. Za razliko od teh so bili Brookes, de Coubertin in kolegi od začetka zavezani k strogo mednarodni viziji tekmovanja na štiri leta, ki bi vsebovalo številne moderne športne discipline.

De Coubertinova energija, ljubezen do kulturnega simbolizma, družbene in politične povezave ter volja, da vsa svoja sredstva nameni za svoje ambicije, so bile ključne za zagon olimpijskega gibanja. Leta 1889 je na svetovni razstavi v Parizu izvedel več kongresov na temo telesne vzgoje in mednarodnega športa, ki so sovpadali z novimi arheološkimi najdbami v grški Olimpiji.

Njegov javni poziv je na enem od kongresov 1892 naletel na gluha ušesa, a je vztrajal in leta 1894 so bile posledice drugega sorbonskega kongresa mednarodne olimpijske igre v Atenah. Ustanovili so Mednarodni olimpijski komite (Mok), ki je postal organizator in vodja novega olimpijskega gibanja, de Coubertin pa njegov generalni sekretar.

Uspehu iger v Atenah 1896 je sledilo razočaranje v Parizu in ameriškem St. Louisu, kjer je OI "požrl" svetovni sejem. Šele Stockholm 1912 je OI spet postavil na želene tirnice. Med prvo svetovno vojno je de Coubertin okrepil olimpijski gibanje s selitvijo sedeža Moka v Lozano v Švico in z ideologijo neoolimpizma, ki je sledil ideji miru in medkulturne komunikacije skozi šport.

Po zelo uspešnih igrah 1924 v Parizu se je de Coubertin 1925 umaknil s predsedniškega položaja Moka. Zadnja leta je preživel v izolaciji in revščini, medtem ko so igre v Los Angelesu 1932 in Berlinu 1936 naredile korak k temu, da postanejo središče svetovnega dogajanja.

De Coubertin, ki je sicer tudi avtor številnih strokovnih del s področij športa, zgodovine in telesne vzgoje, je umrl leta 1937 v Ženevi. Na njegovo željo so iz trupla odstranili srce in ga vgradili v spominsko obeležje pri ostankih antične Olimpije v Grčiji.

lr/zzb
© STA, 2024