48 dni do OI - francoske sladke dobrote za prste obliznit

Vsakdo, ki je bil v Parizu ali kje drugje v Franciji ali pa je samo gledal francoske filme, jih pozna: tipične prodajalne na uličnih vogalih ali v starih meščanskih hišah, nad izložbo z vabljivimi sladicami ali pecivom pa napis Patisserie, Boulangerie ali pa Viennoiserie.

Kaj ti napisi pomenijo in kaj prodajalne s temi imeni ponujajo?

V Franciji slaščičarstvo jemljejo zelo resno, zato lahko naziv Patisserie (v slovenščini bi ustrezal prevod slaščičarna) uporabljajo le tam, kjer je zaposlen šolan slaščičarski mojster. Ponujajo pa zelo širok razpon sladic.

Verjetno so najbolj znani rogljički (croissant), pa drobno čokoladno pecivo (pain au chocolat) in desetine različnih vrst tortic (tart). Vsekakor mora vsak sladkosned poskusiti vsaj kremno rezino mille-feuille in okrogel kolač Paris-Brest (nastal je v čast kolesarski dirki, zato ima obliko kolesa), ali pa makrone, znamenito drobno pecivo iz mletih mandljev, lešnikov ali kokosa ter stepenega beljaka. Makroni privabljajo tudi s pestro barvno lestvico in so skorajda obvezen francoski turistični spominek.

V nasprotju s Patisserie je Boulangerie prodajalna, kjer je manj sladkega in več kruha. Gre namreč za pekarne, v katerih morajo sami peči kruh, da lahko nad prodajalno obesijo takšen napis. Glavni adut je seveda tipičen francoski kruh - z mehko sredico in hrustljavo skorjico. Daleč najbolj znana je bageta, a poznavalci Francije zelo cenijo vsaj še pain de campagne - podeželski kruh, osnova katerega je testo, podobno tistemu za bagete, le da mu dodajo nekaj ržene ali polnozrnate moke.

Obstajajo pa še lokali z imenom Viennoserie. V slovenščini bi verjetno tudi dobili prevod slaščičarna, čeprav gre za nekakšno podzvrst boulangerie ali pa za kombinacijo obeh prej omenjenih. Zgodovinsko imajo avstrijske korenine, saj je bil prvi mojster Dunajčan August Zang. V teh lokalih je mogoče dobiti odlične brioše (kolače iz kvašenega testa), žepke ali pa rogljičke, med katerimi Francozi še posebej prisegajo na povsem navadne maslene, ki naj bi bili tudi najboljši približek originalu iz zgodnjega 19. stoletja.

Če kdo po obiskih teh treh vrst prodajaln dobrot še ni sit, obstaja še ena rešitev. V zadnjih letih je sicer postala tudi sinonim za poceni ulično hrano, a ima bogato tradicijo in neverjeten nabor vrst in dodatkov. Gre za francoske palačinke (crepes), ki jih je moč naročiti kot sladico v razkošnem hotelu, kupiti na vogalu sosednje ulice na poti v službo ali pa na stojnici ob dveh zjutraj, ko se po zabavi oglasi lakota.

Crepes so izredno tanke palačinke, lahko jih uživamo zvite ali pa prepognjene. Lahko so sladke (crepes sucrees) ali slane (crepes salees), vanje pa je mogoče spraviti "vse živo". Seveda ne hkrati, saj morda kombinacija čokoladne kreme, smetane in ribjega namaza ne bi preveč navdušila želodca ... Tu pa so še galletes, posebna vrsta teh palačink, njihova osnova je ajdova moka, ki so lahko samostojna jed ali pa priloga (predvsem) mesnim jedem.