36 dni do OI - concorde, TGV in predor pod Rokavskim prelivom ponos Francije

Letalo concorde je bilo skupen francosko-britanski projekt nadzvočnega potniškega letala. Začel se je v petdesetih letih, prve prototipe so izdelali leta 1965, prvič je concorde poletel iz Toulousa 2. marca 1969.

Načrti so bili zelo optimistični, realnost pa nekoliko manj. Sloko letalo brez zadnjega para kril in s trapezastim edinim parom spredaj, ki je lahko sprejelo do 128 potnikov, je postalo finančna jama brez dna. Z njim sta leteli družbi Air France in British Airways, leta 1977 so uvedli komercialno linijo do New Yorka. Leta 1983 je to letalo iz New Yorka do Pariza porabilo le dve uri in 56 minut.

Konec devetdesetih je bilo jasno, da projekt nima prihodnosti. Stroški vzdrževanja so postali preveliki, nekoč izjemno sodobno letalo pa je postalo tehnično zastarelo. Žalosten pospešek tej odločitvi je povzročila edina hujša nesreča te vrste letala.

Julija 2000 se je let Air France 4590 končal s strmoglavljenjem kmalu po vzletu v Parizu, umrlo je vseh 109 ljudi na krovu ter štirje na tleh. Polete so začasno ustavili, leta 2003 pa ukinili. Zadnji polet je British Airways izvedel 24. oktobra 2003 iz New Yorka v London.

Za razliko od concorda, ki je le še zgodovinski spomin, redka letala (izdelali so jih le 20) pa dragoceni muzejski eksponati, je TGV še vedno zelo živ. V francoščini kratica pomeni Train a Grande Vitesse oziroma vlak velike hitrosti. Gre za linijo hitrih vlakov, ki jih upravlja nacionalna železniška družba SNCF. Začetki segajo v sedemdeseta leta, prvi vlak je na progo med Parizom in Lyonom zapeljal leta 1981.

Danes si transporta v Franciji skorajda ni mogoče predstavljati brez TGV. Ni bil prvi svoje vrste (japonski Shinkasen je začel voziti že leta 1964), a danes se s temi vlaki letno prepelje več kot 110 milijonov potnikov. Ne le v Franciji, saj so mrežo razširili še na sosednje države, tako da je mogoče s hitrimi vlaki iz Francije potovati tudi v Belgijo, Švico, Italijo, Španijo in Nemčijo.

Nekaj časa je imel TGV tudi svetovni hitrostni rekord za hitre vlake; leta 2007 je vlak te vrste, resda prirejen za testno vožnjo, dosegel hitrost 574,8 km/h. Največja hitrost na komercialni vožnji pa je 320 km/h, ki jo dosežejo vlaki na novi vzhodni liniji. Hitrostni rekord je leta 2015 prevzel japonski eksperimentalni vlak Maglev L0 (603 km/h).

Z vlaki je povezan še en izjemen tehnični dosežek. Predor pod Rokavskim prelivom oziroma po francosko predor La Manche so odprli leta 1994, povezuje pa Folkestone v Kentu na britanski strani in Coquelles pri Calaisu na francoski. Dolg je 50,46 kilometra, na najnižji točki se spusti 75 metrov pod morsko dno in 115 metrov pod gladino; 37,9 kilometra predora je pod vodo.

Hitrost vlakov v predoru je omejena na 160 km/h, za pot med obema vstopnima točkama pa vlaki potrebujejo približno 35 minut. Celoten objekt sestavljata dve glavni predorski cevi za vlake in vmesna manjša servisna predorska cev, vse tri pa na vsakih 275 metrov povezujejo prečni prehodi. Skozi predor je mogoče potovati kot potnik na krovu vlaka ali pa kot potnik v lastnem vozilu, saj imajo vlaki tudi posebne vagone za do 120 vozil.