46 dni do OI - giljotina, izum za smrt brez trpljenja

Vsekakor giljotina ni prva mehanska naprava za obglavljanje. Pisni viri pričajo, da so podobne naprave že v 12. stoletju poznali v Neaplju in na Nizozemskem, iz 13. stoletja je znana tovrstna naprava s Škotske, ki je bila predhodnik naprave Scottish Maiden, pa italijanska Mannaia.

Že pred uvedbo giljotine 1789 so na podoben način med slavnimi osebnostmi življenje izgubili zadnji izmed naslednikov cesarske rodbine Staufovcev in Friderika Barbarose Konradin, trgovec in politik v Genovi Demetrio Giustiniani, francoski admiral Henri II. de Montmorency, .... A do konca 18. stoletja so tovrstne naprave utonile v pozabo.

Obudil jo je francoski zdravnik Guillotin, ki je zagovarjal idejo, da obsojencem ni moč vzeti strahu pred smrtjo, možno pa se je izogniti trpljenju. Zato je decembra 1789 novi francoski revolucionarni vladi predlogov šest členov novega kazenskega zakonika. Eden od predlogov je vseboval tudi uvedbo mehanske naprave za obglavljanje, da bi se s tem preprečili krute in nečastne usmrtitve. Podprl ga je tudi takratni pariški rabelj Charles Henri Sanson.

Na zasedanju skupščine se je decembra istega leta prvič pojavil tudi izraz giljotina (francosko Guillotine). Predlagatelj je zaradi poimenovanja trpel praktično do konca življenja, saj je želel le preprečiti nečloveške usmrtitve, kasneje pa ni imel nič ne z izdelavo stroja, niti s samimi obglavljanji. Njegovi potomci so si priimek celo spremenili.

Od 20. marca 1792 je bila giljotina edina dovoljena naprava za izvajanje smrtne kazni v Franciji, s čimer so revolucionarji dosegli tudi na tem področju izenačenje v družbi in uresničili eno od revolucionarnih gesel. Pred tem je bilo obglavljanje namreč "rezervirano" le za plemstvo, medtem ko so bili običajni ljudje v primeru smrtne kazni obsojeni na obešanje.

Med najbolj znanimi obsojenci na smrt z giljotino so francoski kralj Ludvik XIV. in njegova žena Marie-Antoinette, revolucionarja Maximilien de Robespierre in Georges Danton, kemik in politik Antoine Laurent de Lavoisier, pa tudi avstrijski oficir Friedrich Freiherr von der Trenck, ki ga je nova oblast obdolžila vohunjenja. Samo v obdobju revolucije naj bi število usmrčenih preseglo 10.000.

Giljotina je bila uradno orodje za izvajanje smrtne kazni vse do njene odprave leta 1981 med predsedovanjem Francoisa Mitteranda. Vse do druge svetovne vojne so bile usmrtitve javne, zadnji pa je na javni usmrtitvi leta 1939 umrl morilec Eugen Weidmann. Kasneje so v Franciji usmrtitve izvajali v okviru zaporov in zadnja žrtev giljotine je bil leta 1977 še en morilec Hamida Djandoubi.

In giljotina ni le francoska. Njena uporaba se je hitro preselila tudi v sosednje države - Švico, Italijo in Nemčijo ter seveda v francoske kolonije in če pobrskamo po zgodovinskih knjigah, je bila v uporabi tudi v Avstro-Ogrski, kjer smo živeli Slovenci. V njeni naslednici Avstriji vse do konca druge svetovne vojne.