Stoletje od zadnjih italijanskih ofenziv na soški fronti in čudeža pri Kobaridu

Italijanska stran je nameravala z ofenzivama doseči preboj v notranjost Avstro-Ogrske monarhije in proti Trstu. Kot je za STA dejal zgodovinar Renato Podbersič, so pomembni spopadi med obema ofenzivama potekali na Krasu in Goriškem.

Izstopali so spopadi za hrib Škabrijel v bližini današnje Nove Gorice, ki so ga zaradi srditih bojev poimenovali tudi gora smrti. Če bi italijanska vojska zavzela Škabrijel, bi italijanska stran imela prosto pot proti Vipavski dolini prek nje v Trst in proti Ljubljani, a se to ni zgodilo.

Med avstro-ogrskimi branilci je eno od pomembnih vlog pri obrambi Škabrijela odigral tudi 87. pešpolk iz Celja, v katerem so bili slovenski vojaki iz Celja, Ptuja in Spodnjega Pohorja. Po navedbah Podbersiča je bil pešpolk za junaško obrambo Škabrijela najbolj odlikovana enota avstro-ogrske vojske med prvo svetovno vojno.

Italijani so 10. ofenzivo sprožili 12. maja 1917, trajala pa je slab mesec, do 5. junija. Večina napadov italijanske vojske se je končala neuspešno, utrpela je tudi velikanske izgube. Kot je navedeno na spletni strani http://www.100letprve.si, je v bitki skupaj umrlo okoli 43.300 vojakov, od tega kar 36.000 na italijanski strani.

Dobra dva meseca kasneje, 17. avgusta 1917, se je začel doslej najbolj krvav spopad na slovenskih tleh, 11. soška bitka. Ta zadnja ofenziva italijanske vojske na Soči je trajala 27 dni, v bojih pa je na obeh straneh umrlo skupaj okoli 50.000 vojakov. Ranjenih je bilo 153.000. Na italijanski strani so bile izgube 40.000 mrtvih, ranjenih pa kar 108.000 vojakov, v avstro-ogrski vojski pa je bilo 10.000 mrtvih in 45.000 ranjenih.

Že med 11. bitko pa je avstro-ogrska stran začela priprave na svoj protinapad in je 24. oktobra 1917 sprožila 12. soško bitko. Ta se je z bliskovitim uspehom končala 28. oktobra in je tako ostala edina ofenziva avstro-ogrske vojske na soški fronti, ki se je z njo po skoraj dveh letih in pol zaključila. Pri napadu jim je na pomoč priskočila tudi nemška vojska.

Načrt ofenzive, poimenovan Zvestoba v orožju, je pripravil nemški general Krafft von Dellmensingen. Kot je poudaril Podbersič, je 12. bitka prinesla ne le preobrat na soški fronti, pač pa je Italijo tudi izločila iz vloge napadalca.

Ob 2. uri zjutraj 24. oktobra se je bitka začela s silovitim napadom avstrijskih in nemških vojakov pri Kobaridu. Napadalci so uporabili bojni plin ter bliskovito skupno akcijo pehote in topništva, ki se je končala 28. oktobra. Avstro-ogrska in nemška vojska sta sicer nato nadaljevali z ofenzivo vse do 16. novembra 1917. Italijanska stran je napad ustavile šele na reki Piavi, skoraj 100 kilometrov stran. Takrat so italijanski vojski na pomoč priskočili še drugi zavezniški vojaki. V Posočju in Kras se je po 888 dneh bojevanja vrnilo obdobje miru.

Zaradi nepričakovano velikega uspeha napadalcev avstro-ogrske strani je 12. soška bitka dobila ime čudež pri Kobaridu, za italijansko stran pa je bil to eden največjih vojaških porazov v zgodovini. Caporetto, italijansko ime za Kobarid, Italijanom še danes pomeni hud poraz oziroma katastrofo, in je kot tak naveden tudi v slovarjih.

Poveljnik italijanskih vojakov na soški fronti je bil general Luigi Cadorna, avstro-ogrski vojski pa je poveljeval general pehot in kasnejši feldmaršal Svetozar Boroević von Bojna.

Na avstro-ogrski so se na soški fronti borili pripadniki narodov, ki so živeli v habsburški monarhiji, poleg Slovencev in Avstrijcev še Čehi, Poljaki, Ukrajinci, Hrvati, Italijani, Madžari, Slovaki, Romuni, Nemci, Hrvati, Srbi, Bosanci, Grki, pa tudi Judje in Romi. Velika večina vojakov z nabornih območij današnje Slovenije je sicer že leta 1914 odšla na vzhodno bojišče, od tam pa so nekatere poslali tudi na soško fronto.

Na italijanski strani so prevladovali Italijani, najti pa je bilo tudi pripadnike drugih narodov, ki so živeli v Italiji, kot so Grki, Albanci ter Judje. Italijanska vojska je imela tudi podporo francoskih, angleških in ameriških zaveznikov.

Soška fronta, ki se je raztezala na dobrih 90 kilometrih, je zahtevala več kot milijon mrtvih, ranjenih in izginulih vojakov. Natančnih podatkov o žrtvah med civilisti tudi več kot sto let po začetku fronte ni. Kar okoli 95 odstotkov smrtnih žrtev je bilo po navedbah Podbersiča vojakov. Civilno prebivalstvo so pred začetkom fronte umaknili z območja spopadov, a je bila soška fronta tako s človeškega kot ekološkega in gospodarskega vidika prava katastrofa.