Soška fronta in njenih 12 bitk

pripravili Maja Lazar Jančič in Nadja Podobnik

Ljubljana, 10. maja - Soška fronta, prizorišče največjega spopada na gorskem območju v zgodovini človeštva in največji spopad na slovenskem ozemlju sploh, se je začela leta 1915, ko je Italija takratni Avstro-Ogrski napovedala vojno. Sledilo je 12 krvavih bitk, fronta pa je trajala skoraj poltretje leto in se je sklenila pred 100 leti, oktobra 1917.

Kobarid.
Sto let soške fronte.
Italijanski položaji z barakami pod vrhom gore Krnčica.
Foto: Fototeka Društva soška fronta 1915-1917

Bovec.
Sto let soške fronte.
Bosanski vojaki na Rombonu.
Foto: Fototeka Društva soška fronta 1915-1917

Banjšice.
Sto let soške fronte.
Avstro-ogrski vojaki s protiletalskim topom na planoti Banjšice.
Foto: Fototeka Društva soška fronta 1915-1917

Sto let soške fronte.
Nadvojvoda Evgen Avstrijski, maršal Svetozar Boroević von Bojna in zadnji avstrijski cesar in ogrski kralj Karel I. Habsburško-Lotarinški.
Foto: Fototeka Društva soška fronta 1915-1917

Lipnica, Avstrija.
Sto let soške fronte.
Slovenski begunci v begunskem taborišču Wagna pri Lipnici.
Foto: Fototeka Društva soška fronta 1915-1917

Italija.
Sto let soške fronte.
Most čez reko Tilment/Tagliamento (november 1917).
Foto: Fototeka Društva soška fronta 1915-1917

23. junij-7. julij 1915 - prva soška bitka: Italijanska vojska je želela zavzeti zahodni rob Kraške planote. Odločila se je za udar proti Doberdobski planoti. Toda v bitki so le s težavo osvojili vznožje kraške planote pri Sredipolju, Romjanu in Selcu. Italijani niso zavzeli nobenega od ciljev ofenzive in so imeli precejšnje izgube: 1916 mrtvih, 11.495 ranjenih in 1536 izginulih. Velike izgube je utrpela tudi avstro-ogrska vojska s 1224 mrtvimi, 7576 ranjenimi ter 1150 izginulimi.

18. julij-3. avgust 1915 - druga soška bitka: Nov italijanski napad; bitka je bila usmerjena proti goriškemu mostišču in na Kras. Italijani so večinoma napadali neuspešno, nad Kobaridom pa jim je vendarle uspelo osvojiti Batognico in poriniti Avstrijce na rezervno obrambno črto. Izgube obeh strani so znašale 41.866 mrtvih, izginulih in ranjenih. Na italijanski strani je bilo ubitih 6287 vojakov, na avstro-ogrski pa 7702.

18. oktober-4. november 1915 - tretja soška bitka: Italijani so predvidevali napad z mostišča pri Plavah, preboj preko Banjške planote ter glavni udar na goriško mostišče, ki bi mu sledilo zavzetje Gorice. Vsi napadi so bili neuspešni. Napadalci so izgubili okoli 68.000 vojakov, od tega je bilo ubitih 10.733, branilci pa okoli 42.000 vojakov (8228 ubitih).

10. november-2. december 1915 - četrta soška bitka: Omejena je bila na odsek Plave-Vrh. Italijani so s topništvom in letalstvom rušili Gorico, na pomoč so jim priskočile tudi enote na Tolminskem, ki so napadale odsek Mrzli vrh-Vodil vrh. Njihov uspeh je bil neznaten; zavzeli so nekaj strelskih jarkov pri Doljah in Zagori, hrbet s cerkvijo med Oslavjem in cesto od Števerjana do Pevme, prednje jarke pri Podgori, na severozahodnem pobočju Vrha, na zahodnem robu Martinščine. V tej bitki je padlo okoli 7500 Italijanov in 3700 avstro-ogrskih vojakov, skupne izgube so pri prvih dosegle skoraj 49.000 vojakov, pri drugih pa prek 25.000.

11. marec-16. marec 1916 - peta soška bitka: Sestavljena je bila predvsem iz lokalnih italijanskih napadov. Glavna cilja sta bila Gorica in Tolmin, a so bili napadi večinoma neuspešni. Bitka je bila med manj krvavimi; terjala je po nekaj sto smrtnih žrtev na vsaki strani, skupaj z ranjenimi in zajetimi pa je vsaka stran izgubila po več kot 2000 mož.

4. avgust-16. avgust 1916 - šesta soška bitka: To je bil najuspešnejši napad Italijanov, ki so si za glavna cilja zadali osvojitev Gorice in Doberdobske planote. 16. avgusta so zavzeli porušeno Gorico in tako dosegli svoj največji uspeh na soški fronti, ki pa so ga plačali s številnimi žrtvami. Ubitih je bilo več kot 6000 italijanskih in več kot 4000 avstro-ogrskih vojakov, ogromno je bilo ranjenih (okoli 33.000 pri napadalcih in 20.000 pri branilcih).Avstro-ogrske sile so se umaknile na pomožno obrambno črto na levem bregu Soče. Zmagovalcem je osvojitev Gorice dvignila moralo in Italija je 28. avgusta napovedala vojno še Nemčiji.

13. september-17. september 1916 - sedma soška bitka: Po osvojitvi Gorice se je italijanska ofenziva v želji osvojiti Trst osredotočila na zahodni del kraške planote. Italijani so potisnili branilce z Mirenskega gradu in drugih položajev ter med Lokvico in Opatjim selom. Na vsaki strani je bilo ubitih okoli 2500 vojakov, skupaj z ranjenimi in zajetimi pa je italijanska vojska izgubila 17.570 mož, avstro-ogrska pa 15.000, od katerih jih je bilo veliko zajetih.

9. oktober-12. oktober 1916 - osma soška bitka: Italijani so še naprej pritiskali, a z le malo uspeha. Branilce so potisnili na drugo črto med Lokvico, Hudim Logom in Lukatičem, vzhodno od Gorice pa je padel vrh Šobra. Bitka je trajala le tri dni, a so bile izgube velike. Italijani so izgubili več kot 20.000 vojakov, od tega je bilo okoli 3000 ubitih, izgube avstro-ogrske vojske pa so bile še hujše - prek 30.000 ljudi, med njimi okoli 4000 smrtnih žrtev.

31. oktober-4. november 1916 - deveta soška bitka: Italijansko letalstvo je bombardiralo Sežano, Dutovlje in dvorec Miramar pri Trstu. Branilci so obranili Fajtji hrib. Italijani so v treh bitkah prodrli za tri do štiri kilometre, ne pa tudi do Trsta. Potem ko so že skoraj uničili obrambo, niso vztrajali, ampak so se zaradi hudih lastnih izgub začeli utrjevati na osvojenih območjih in tako omogočili avstro-ogrski vojski, da si je opomogla. Italijani so izgubili okoli 34.000 vojakov (okoli 8000 mrtvih), avstro-ogrska vojska pa več kot 22.000 (okoli 2500 ubitih).

12. maj-5. junij 1917 - deseta soška bitka: Deseta in enajsta bitka sta bili najbolj krvavi na soški fronti. Italijani so načrtovali prodor v Trst, zasedbo Kuka, Vodic ter Svete gore in Škabrijela pri Gorici, s frontalnimi napadi iz Gorice pa naj bi se prebili tudi v Vipavsko dolino. Napadali so večinoma neuspešno, Avstrijci pa so znova zavzeli črto Flondar-Frnaža-Veršič. Obe strani sta imeli ogromno izgub, posebej Italijani. V bitki je skupaj umrlo 43.300 vojakov, od tega kar 36.000 na italijanski strani.

17. avgust-12. september 1917 - enajsta soška bitka: To je bila zadnja italijanska ofenziva na Soči in hkrati doslej najbolj krvav spopad na slovenskih tleh. Italijani so pritisnili z vso močjo in dobro napadali, a so se kasneje vrnili na črto Log-Mešnjak-Hoje-Kal-Vrhovec-Madoni-Zagorje-Škabrijel. Najsrditejši spopadi so potekali prav na Škabrijelu nad Gorico, ki so ga Italijani med bitko kar devetkrat zavzeli in znova izgubili. Osvojitev Škabrijela bi jim omogočila prodor proti notranjosti Avstro-ogrske, ker pa so Avstrijci uspešno zadrževali napade, so Italijani ofenzivo končali. V teh 27 dneh je na italijanski strani padlo 40.000 vojakov, 108.000 je bilo ranjenih. V avstro-ogrski vojski je bilo 10.000 mrtvih in 45.000 ranjenih.

24. oktober-28. oktober 1917 - dvanajsta soška bitka: Avstro-ogrska stran je že med enajsto bitko začela priprave na to ofenzivo, pri kateri so avstrijskim vojakom na pomoč priskočili nemški. Ob 2.00 zjutraj so skupaj silovito napadli pri Kobaridu. Uporabili so bojni plin, z bliskovito akcijo pehote in topništva predrli fronto in izjemno hitro napredovali. Že 27. oktobra so zasedli zadnjo obrambno točko nad Sočo, Matajur. Italijani so prodor nasprotnikov zaustavili šele kakih 90 kilometrov južneje pri reki Piavi, ko so jim na pomoč priskočili vojaki združenih italijansko-francosko-britanskih čet. Na avstro-ogrski strani je padlo okoli 10.000 vojakov, na italijanski strani pa od 10.000 do 13.000. Kar 265.000 Italijanov je bilo zajetih in od teh jih je 100.000 umrlo. Spopad je dobil ime čudež pri Kobaridu, ker načrtovalci niso pričakovali, da bo tako uspešen. Po drugi strani je bil to najhujši poraz v zgodovini italijanske vojske. Fronta se je tako končala in po 885 dneh je ob Soči zavladal mir.

3. november 1918: Vrhovno poveljstvo avstro-ogrske armade je podpisalo premirje s kraljevino Italijo oziroma vojsko antante. Že 5. novembra so Italijani prečkali staro avstro-ogrsko-italijansko mejo in zasedli Trst, nato pa še Primorsko in dele Notranjske.

Viri: Wikipedia, www.100letprve.si

mlj/np/np
© STA, 2017