19 dni do OI - Kitajska domovina papirja in bankovcev

Znano je, da je najbolj znan predhodnik papirja tako imenovani papirus, njegova uporaba ob reki Nil v Egiptu pa sega več kot 5000 let v zgodovino. Takrat so s stebla rastline "cyperous papyrus" rezali tanke trakove in jih mehčali v Nilu. Nato so jih prepletli ter posušili na soncu, na koncu pa dobili lahko, prenosljivo podlago, na katero so lahko pisali. Uporabljali so ga Egipčani, Grki in Rimljani, podobne metode so uporabljali tudi Maji, vendar to ni bil papir v današnjem smislu.

Papir, kot ga poznamo danes, izvira s Kitajske. Za nekakšnega uradnega izumitelja papirja velja Cai Lun iz dinastije Han, ki mu pripisujejo prvo pravo metodo izdelave papirja iz leta 105. Navdih naj bi dobil v osjem in čebeljem svetu ter ob uporabi krpe in drugih rastlinskih vlaken.

Toda leta 2006 so v Fangmatanu na severovzhodu Kitajske odkrili primerke z zapisanimi kitajskimi znaki, ki nakazujejo, da so papir uporabljali že več kot sto let pred Cai Lunom (leta 8 pred našim štetjem) v vojski, zelo verjetno pa še veliko pred tem, saj delček najdenega zemljevida iz grobnice v Fangmatanu izhaja iz zgodnjega drugega stoletja pred našim štetjem, a točno rojstvo pravega papirja ni natančno določeno.

Je pa znano, da se je izdelava papirja s Kitajske začela širiti šele v tretjem stoletju našega štetja, najprej v okolico, Tibet, Vietnam, Korejo, Japonsko, ter nato širše po Aziji.

Zahodni svet je metodo izdelave papirja spoznal v osmem stoletju, ko je bila kitajska dinastija Tang v vojni z muslimani, prav muslimanski vojaki so zajeli kitajsko karavano, v kateri so tudi izdelovali papir.

Izdelovalnice so se potem do 12. stoletja počasi širile po Evropi, ki je papirus nehala uporabljati v devetem stoletju, zamenjali so ga z živalskim pergamentom, ki pa je bil zelo drag. Kljub temu je papir v vsakdanjo rabo v današnjem smislu v Evropi prešel šele v 15. stoletju po izumu tiska s premičnimi kovinskimi črkami, avtor tega je bil Johannes Gutenberg.

Že precej pred tem, v sedmem stoletju v času dinastije Tang, so na Kitajskem kot prvi na svetu začeli uporabljati nekakšen papirnati denar oziroma bankovce, takrat bolj v obliki nekakšnih zadolžnic. Pravi papirnati denar se je nato pojavil šele v 11. stoletju v času dinastije Song.

Ta je znan kot "jiaozi", izhaja iz sečuanske prestolnice Chengdu, večina numizmatikov pa ga priznava za prvi bankovec v zgodovini. Na njem je bilo več pečatov, ki so oteževali ponarejanje.

Jiaozi je bil tiskan certifikat, ki naj bi nadomestil težke kovinske kovance. Lokalna oblast v Chengduju je zaradi vse širšega kroženja papirnatega denarja kmalu ustanovila najstarejšo državno banko in hranilnico.

Beseda jiaozi je nato postala splošen naziv za denar. Leta 1023 je dinastija Song začela izdajati prvi državni jiaozi in prepovedala njegovo privatno izdajanje. V letu 1105 so jiaozi zaradi visoke inflacije zamenjali z novo obliko bankovca, ki je nosil ime qianyin.

Evropski raziskovalci, kot je bil Marco Polo, so takšen denarni koncept s papirnatimi bankovci Evropi predstavili v 13. stoletju.