26 dni do OI - Japonska pisava kot umetniško delo

Po nekaterih podatkih je samo na Okinawi vsaj šest različnih in avtonomnih jezikov, ki jih je japonsko jezikoslovje že dolgo nazaj klasificiralo kot narečja japonščine. Okinawa z 1,4 milijona prebivalcev je 1536 km oddaljen od Tokia ter s površino 1201 kvadratnih kilometrov peti in najmanjši od glavnih otokov dežele vzhajajočega sonca. Med letoma 1945 in 1972 je bil pod ameriškim protektoratom.

Pokojni predsednika japonske vlade Obuchi Keizu je leta 2000 izdal knjižico, v kateri je predlagal, da bi uzakonili angleščino kot drugi uradni jezik. V burnih razpravah, ki so sledile, je jezikoslovec Tanaka Katsuhiko menil celo, da država formalno nima prvega uradnega jezika.

Standardni dialekt se je med zgodnjim 17. stoletjem in sredino 19. stoletja premaknil na območje današnjega Tokia. Po letu 1853 in koncu prostovoljne izolacije Japonske so narasle izposojenke iz evropskih jezikov, posebej iz angleščine, tudi japonske besede z angleškim korenom so postale vse pogostejše.

Sodobna japonščina uporablja štiri različne pisave. Kanji, to so kitajske pismenke, prilagojene za zapis japonščine, hiragano in katakano, zlogovni pisavi, ter romaji, latinične črke, s katerimi zapisujejo predvsem števila, fizikalne enote ter kratice in okrajšave.

Japonščina, Nihongo, je matični jezik 125 milijonov prebivalcev, kljub zapletenosti uporabna tako na mobilnih telefonih kot za umetniško izražanje. Njen poseben čar je lepota pri umetelnem prenosu govora na papir, ki mu rečemo kaligrafija.