Uporabniško ime
Geslo

Še nimate uporabniškega imena in gesla?
Registrirajte se.

Pomoč

Neil Armstrong pred 50 leti prvi na Luni

piše Aleksander Gasser

Ljubljana, 20. junija - Neil Armstrong je ime ameriškega astronavta, ki je v svetu enako prepoznaven kot veliki skladatelji, vojskovodje, raziskovalci in druge velike osebnosti iz zgodovine. Zaslovel je kot prvi človek, ki je stopil na površje Lune. Pred zdaj že 50 leti.

ZDA.
Astronavt Neil Armstrong.
Foto: EPA/STA
Arhiv EPA/STA

Prav pristanek na Luni je dogodek, ki se je vtisnil v kolektivni spomin človeštva bolj kot skoraj vsi drugi. Za nameček dejanje izvira iz znanosti, in ne kot večina drugih iz geopolitičnih konfliktov človeštva, pa čeprav je bil tudi polet na Luno politično motiviran, podprt in del boja dveh sistemov.

Znamenita je tudi izjava: "To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo." Nastala je 21. julija ob 3:56 po srednjeevropskem času, slavne in neštetokrat citirane besede pa je Armstrong izgovoril, ko je kot prvi človek v težkih astronavtskih škornjih stopil na Lunino površje. Milijoni ljudi so na televizijskih ekranih, tudi ti so bili za človeštvo takrat še novost, spremljali dogodek, za katerega je večina vse do takrat menila, da sploh ni možen.

Pristanek na Luni je bil velik dosežek inženirjev, za ZDA pa predvsem velika politična zmaga, saj je pred tem celo desetletje Sovjetska zveza dobivala boj v vesolju. Ni naključje, da je ameriški predsednik John F. Kennedy že osem let pred tem pred ameriškim kongresom dejal: "Mislim, da se mora naš narod zavezati k cilju, da bo še pred koncem tega desetletja človek pristal na Luni in se vrnil nazaj na Zemljo."

Boj za dosežke v vesolju je bil posredno tudi posledica druge svetovne vojne. Tradicionalne evropske sile so v odnosu do ZDA in Sovjetske zveze izgubile vodilne vloge. Oblikovala sta se vzhodni in zahodni blok z ZDA in Sovjetsko zvezo v glavnih vlogah. Kapitalistični in komunistični sistem pa sta desetletja odločala o vseh področjih družbenega in političnega življenja, pri dokazovanju svoje uspešnosti pa je bilo še kako prestižnega pomena vesolje.

Zahod je v uvodu kar sramežljivo spremljal uspehe Moskve. Že leta 1957 je v vesolje poletel prvi Sputnik. Sovjetska zveza je z njim dokazala tehnično znanje na področju raket in potrdila, da je na vseh področjih močan nasprotnik. Za Zahod je bil to pravi šok. ZDA so pospešile delovanje na področju vesoljske tehnologije in tudi s pomočjo Wernherja von Brauna, ki je za nacistično Nemčijo izboljševal rakete, s katerimi so Nemci med drugim obstreljevali London, so leto kasneje satelit z imenom Explorer 1 v vesolje poslali tudi Američani. Svoje zametke je dobila tudi ameriška vesoljska agencija Nasa.

A Rusi so še naprej dokazovali premoč. Leta 1959 je na Luni pristala ruska sonda Lunik 2, leta 1961 je kot prvi človek v vesolje poletel Jurij Gagarin. Z Alanom Shepardom, prvim Američanom v vesolju, so ZDA sicer zamujale le en mesec, a Sovjetska zveza je ostala vodilna. Izziv za ZDA je bil vse večji. V okviru hladne vojne se je vse bolj razvnela tudi tekma za vesolje.

ZDA so se z Naso odločile za projekt Apollo. "Vesoljsko plovilo sem imenoval tako, kot bi imenoval svojega otroka," naj bi ime takrat razložil vodja Nase Abe Silverstein. Glede na Kennedyjevo napoved pred kongresom pa ima ime lahko tudi povsem drugačno ozadje. Starogrški mitološki Apolon, sin Zevsa in boginje Leto, je bil bog Sonca in svetlobe, upodobljen na bojnem vozu, ki leti proti Soncu. Simbolično je bilo ime pravo.

V projekt so v ZDA posredno in neposredno vključili kar 400.000 ljudi. Kot so kasneje poročali mediji, je zaposlovanje potekalo tako hitro, da številnih kandidatov niti niso preverili in številni premladi so bili na preveč odgovornih položajih. A menedžer Nase Gerry Griffin je v eni od ocen za medije izpostavil, da so bili mladi v ključnih trenutkih tudi prednost: "Nikakor ne drži, da tveganj niso poznali. Ključna razlika je, da se jih niso bali."

Hud udarec je sledil leta 1967 po neuspešnem testu projekta Apollo 1, ko so umrli vsi trije ameriški astronavti. Brez težav so kasneje potekali poskusi Apollo 7 do 10 in Apollo 11 je bil tisti projekt, ki je človeka popeljal na Luno.

Astronavti ameriške vesoljske agencije Neil Armstrong, Buzz Aldrin in Michael Collins so v okviru misije Apollo 11 16. julija 1969 na raketi Saturn 5 poleteli v vesolje in se usmerili proti Luni. V njeno orbito so se utirili tri dni po vzletu, 20. julija 1969 (21. julija po srednjeevropskem času) pa sta Armstrong in Aldrin v posebnem modulu Orel kot prva človeka pristala na tem Zemljinem naravnem satelitu.

Šest ur in pol kasneje sta se ameriška astronavta v skafandrih odpravila na površje Lune. Po Luni sta se sprehajala dve uri in pol, nabrala vzorce prahu in kamenja, se fotografirala in zapičila ameriško zastavo, ki pa se je kasneje med poletom lunarnega modula podrla. Odprava Apolla 11 se je na Zemljo vrnila 24. julija. Po pristanku v Tihem oceanu so jih za tri tedne poslali v karanteno, 13. avgusta pa so se prvič pojavili v javnosti in bili nemudoma sprejeti kot narodni junaki.

ZDA so dobile tekmo za Luno in astronavti so po dolgem času premagali kozmonavte. Sovjeti pa v tem obdobju niso našli pravega odgovora, tudi zato, ker je leta 1966 umrl Sergej Koroljov, glavna gonilna sila sovjetskega vesoljskega programa. A zgodbi je kmalu sledila streznitev, saj so bili projekti zelo dragi, v ZDA se je širilo nezadovoljstvo zaradi vietnamske vojne in vse glasneje se je postavljalo vprašanje, ali je prestižna tekma v vesolju vredna sredstev, ki jih ZDA vlagajo v svoje vesoljske polete.

Znanstvena spoznanja, pridobljena s pristanki na Luni, so bila zanemarljiva v primerjavi s ceno, ki so jo v okviru različnih oblik hladne vojne plačevali davkoplačevalci. Obe državi sta svoje lunarne programe ukinili. Kasneje je sledilo zbliževanje in sodelovanje v vesolju, ki se je začelo s prvo povezavo ruske in ameriške rakete v vesolju leta 1975.

A vsaj v zadnjih letih vse kaže, da se boj za vesolje vnovič razplamteva. ZDA in Rusija, kot naslednica vesoljskih programov Sovjetske zveze, sta dobili družbo. Svoje programe razvijajo Kitajci, Indijci, Izraelci, Japonci, Južnokorejci in Evropska unija. Ti čakajo, kdo bo nasledil Gena Cernana, ki je bil 14. decembra 1972 zadnji človek, ki je stopil na Lunino površje.

ag/arh
© STA, 2019