Uporabniško ime
Geslo

Še nimate uporabniškega imena in gesla?
Registrirajte se.

Pomoč

Drago Jančar za STA: Naj ne hodi po svetu, kogar zgodovina ne zanima

pripravila Maja Čehovin Korsika

Ljubljana, 11. julija - Drago Jančar v novem delu Postaje piše tako o tragičnih trenutkih balkanske in evropske zgodovine kot o lepih, tihih zasebnih trenutkih in omenja znane osebnosti, s katerimi je križal svoje "postaje". V dopisnem pogovoru za STA je poudaril, da gre za knjigo o potovanjih, v uvodu katere je zapisal: "Naj ne hodi po svetu, kogar zgodovina ne zanima."

Ljubljana.
Pisatelj Drago Jančar.
Foto: Anže Malovrh/STA
Arhiv STA

Bi lahko rekli, da je rdeča nit dela Postaje pravzaprav to, kar razgrnete na koncu v zgodbah - da vas pri pisanju vselej "potegne v podzemlje in podvodje", podobno kot Orfeja, v smislu, da pri pisanju - tako proze, dramatike kot esejev in drugih zapisov - ne morete mimo zgodovine, čeprav pravite, da "zgodovina ne pove toliko o preteklosti kot literatura"?

To je knjiga, ki se ukvarja s potovanji in že v uvodu sem napisal, naj ne hodi po svetu, kogar zgodovina ne zanima. Kamorkoli pridemo, se srečamo z zgodovino, ne samo politično, tudi umetnostno zgodovino, z arhitekturo, etnografijo, življenjskimi navadami, zgodovina je povsod, v ljudeh, v knjigah, na ulicah, celo v oblikovanju in razumevanju krajine. V literaturi pa me res pogosto obseda vprašanje, kaj in zakaj se je zgodilo s posameznikom, s človekom, ki se je po svoji volji ali po volji drugih znašel v zgodovinskem vrtincu.

Glede na zgornje vprašanje bi vas vprašala, ali verjamete v sobivanje različnih zgodovin v kontekstu, da je zgodovina veda kot vse druge, ki jo pišejo različno misleči in ideološko naravnani avtorji?

Ne gre za to, ali v to verjamem, to pač obstaja. Zgodovina se piše pozneje, se pravi zdaj, zato se tudi nenehno dogajajo tako imenovane revizije zgodovine v skladu z novimi spoznanji ali današnjim razumevanjem sveta.

V prvem delu knjige bralca skozi svoja popotovanja soočate tudi s težko zgodovino evropskih dežel oz. nekdanje Jugoslavije. Beremo o vojni v Sarajevu in Sarajevu kot metafori tega stoletja, napadih na Vukovar, eksodusu v Istri, pa tudi o boju za osamosvojitev Katalonije ter zgodovinskemu dogajanju na Poljskem, v Franciji, itd.

Ko sem bil star kakšnih 18 let in so bile okrog mene še zmeraj zgodbe iz druge svetovne vojne, se mi je zdel to neskončno oddaljen čas, čeprav je od te vojne minilo komaj 25 let in čeprav je bil to čas in svet naših staršev. In živel sem v prepričanju, da se kaj podobnega nikoli več ne more ponoviti. Pa se je. Pred koncem stoletja smo čisto blizu, v Jugoslaviji videli požgane vasi in porušena mesta, ubite ljudi, ljudi na begu, na koncu sodišča za vojne zločine. Bil sem v Sarajevu in obkoljenem Dubrovniku, videl sem pogorišča v okolici Knina.

A v knjigi pišem tudi o gladini Bohinjskega ali Starnberškega jezera, o meglenih jutrih in zimskih nočeh, o lepih in tihih trenutkih - ne bi rad, da potencialni bralec dobi vtis, da gre zgolj za tragične trenutke balkanske in evropske zgodovine.

Za razumevanje zgodovine današnje Evrope je po vaših besedah treba razumeti zgodovino vseh držav, ki so danes v njo vključene.

Seveda, ampak obstaja tudi skupna evropska vednost o zgodovini, ki ji rečemo vrednote. Danes vemo, kaj je demokracija in kaj to ni, namreč različne oblike diktatur. Vemo, kaj so človekove vrednote in kaj niso. Do te vednosti pa v Evropi nismo prišli s kakšnim trenutkom, ko se je ljudem nenadoma v glavah posvetilo, kaj so te vrednote, pač pa skozi zgodovino antike in krščanstva, renesanse, racionalizma in razsvetljenstva, idej o socialni enakosti in nacionalizmov. Zgodovina Evrope je zgodovina tavanj in zmot, a tudi poguma in iskanja humanističnih idealov.

Ste že poprej čutili, da ideja o medkulturnem sodelovanju med evropskimi narodi ter uresničevanje idej o svobodi in enakosti stoji na trhlih temeljih. Kaj bi o tem rekli danes, v času brexita, begunskega vala in znova ali morda kar večno aktualnih žic na mejah?

V nekoliko sanjski potopisni zgodbi iz te knjige z naslovom Augsburg, ki je bila napisana - zdaj bi rekel že zdavnaj - namreč kmalu po padcu berlinskega zidu, boste našli prizor iz Budimpešte, kjer nekdanji obmejni policist izdeluje spominke iz bodeče žice na avstrijsko-madžarski meji. Prizor je izmišljen, a takšne suvenirje so v resnici izdelovali in prodajali, tudi sam ga imam v lični rdeči škatlici, dala mi ga je moja madžarska prevajalka. A v moji zgodbi čas mineva in ti suvenirji nikogar več ne zanimajo. Takrat reče izdelovalec spominkov iz bodeče žice svojemu sinu, če se smem citirati: "Ne obupuj, sinko, reče. Če jaz kaj vem, reče, bomo tole še dobro prodajali, na kilometre, en gros." Zgodba je takrat delovala precej čudaško, četrt stoletja pa tako preroško, da me je kar malo zmrazilo, ko sem bral korekture knjige Postaje.

Balkanska vojna je za vas zadnje veliko žarišče evropskih vojn. Ste želeli vaše zapise o tem obdobju objaviti strnjene tudi kot vaš dokument tega časa zato, da ne bi bila ta vojna nikoli pozabljena?

Objavil sem tiste, ki so povezane z mojimi potovanji, se pravi vtisi, opažanji, premišljevanji. Imate pa prav: tudi ta vojna, kakor nobena druga, ne sme biti nikoli pozabljena. Rekel bi, da že zaradi večnega upanja, da se tudi ne sme nikoli ponoviti.

Že leta 1990 ste pisali o vse manjšem zanimanju za teater in literaturo, kar ste pripisali temu, da "ljudje že dolgo časa niso radovedni". V zapisu iz nekaj let kasneje ste opozorili na to, kako mediji dajejo vse večjo prednost rumenim vsebinam. Danes vemo, da ljudje najraje berejo čim krajše senzacionalistične zapise, morda celo najraje gledajo videe, kultura pa je vse bolj izrinjena iz medijev.

Res je tako, a zaradi tega ne bom jokal. Seveda je grozno, kakšne neumnosti in surovosti se kopičijo na internetu in drugod, toda kar se kulture ali bolje rečeno umetnosti, visoke umetnosti tiče, se ne bojim zanjo. Saj nikoli ni uživala široke popularnosti, zmeraj je bila to, v dobrem smislu, nekoliko elitna zadeva. In čudno pravična: ni bila odvisna od denarja ali socialnega položaja. Nastajala in brala se ni samo v salonih, ampak tudi v skromnih predmestnih izbah.

Kdo so po vašem mnenju tisti današnji borci za kulturo, ki mimo vsega omenjenega še posegajo po kulturnih vsebinah in s svojo željo po potrošnji tudi spodbujajo njihovo produkcijo?

Moji bralci. Malo se šalim, ampak verjamem in vem, da je zmeraj obstajalo in je še zmeraj med nami veliko ljudi - veliko več, kot kdo misli - ki jim umetnost pomeni način življenja. Ki sredi današnjega življenjskega tempa in darvinističnih bojev za boljše življenje najdejo čas in voljo za iskanje tistih vznemirljivih življenjskih, etičnih in estetskih vprašanj, ki jih ponujajo umetniška dela.

V spomin se mi je vtisnila epizoda iz Kratkega poročila iz dolgo obleganega mesta, ko sta se s prijateljem iz Ljubljane izgubila in sta v soju žarometa kadila ter nato ustavila taksi, ki je dirjal z ugasnjenimi lučmi do vašega hotela. Ta del danes, v času, ko so na žalost vojne podobe del vsakdana...oziroma so to že lep čas, odpira pogled na to, da je lahko vojna za tiste, ki jo opazujemo od zunaj, neresnična tudi, če smo del nje. Se tudi vam dozdeva, da vsi živimo neko fikcijo, dokler nas nekaj močno ne predrami oziroma se nas nekaj silovitega močno ne dotakne?

Res je, tako je na ravni slehernega življenja, na ravni osebne izkušnje. Toda tudi literarno delo se te lahko silovito dotakne, mene že. Upam, da kakšnega bralca tudi kakšna moja knjiga.

V delu se dotaknete tudi vašega ustvarjanja in ustvarjalne krize, ko se literatu zdi, da se mu je "posušila tinta" oz. ga je "zapustil angel". To stanje opisujete tudi kot "praznino, ki zeva v glavi in boli bolj kot udarci". Ste avtor z izjemnim opusom - 11 romanov, 15 zbirk kratke proze, 12 zbirk esejev, itd. Ste se v karieri kdaj znašli v daljše obdobju ustvarjalne krize?

Kdo, ki piše, se ni? Saj se človek nenehno ukvarja z vprašanjem o smislu tega, kar počne. Tudi pri pisanju se mi to dogaja, prej bi rekel, da za krajša časovna obdobja. Daljših obdobij takšnih vakuumov pravzaprav ne poznam. Zmeraj me spremlja več vzporednih zamisli, a marsikatera noče na, skoraj bi rekel: papir. Torej: na računalniški ekran. A v resnici tudi na papir, zmeraj so okrog mene kakšni listi ali beležke z zapiski, tudi iz potovanj, kot lahko vidite v tej knjigi. Nekatere je mogoče takoj uporabiti, ko gre za roman ali dramo pa nastaja nekakšno strnjevanje snovi, to lahko traja tudi leta.

Dovolite, da Postaje povežem z vašim romanom In ljubezen tudi, za katerega ste nedavno prejeli četrtega kresnika. V Postajah omenjate delo Mrtvec v bunkerju, v katerem avtor Martin Pollack piše o očetu, ki je postal gestapovec. Zapisali ste: "Po tej knjigi, vsaj malo, se mi zdi, razumem izvor nacističnega zla. A zdaj toliko težje razumem, kako so se lahko nekateri pogumni partizanski uporniki po vojni spremenili v klavce..." Ste skozi moška protagonista romana Mischkolniga in Gorjupa ter njuni usodi skušali odpreti ravno ta razmislek?

Tudi ta razmislek. Kakor razmislek o silovitih moralnih dilemah in čustvenih pretresih obeh ženskih junakinj, ki sta v teh človeško podivjanih razmerah sposobni ohraniti življenjsko moč in dostojanstvo. Predvsem pa seveda vprašanje o ljubezni, o besedi, ki sem jo s težavo zapisal v naslov, tudi zdaj jo z nelagodjem izgovarjam. Če nisi ravno svetopisemski Pavel, ki je izrekel o tej besedi morda najmočnejše stavke, je človeku ob tem nekako nelagodno. A drugače ni šlo, moral sem to zapisati, prav o tem sem hotel govoriti.

V romanu In ljubezen tudi natančno, v vlogi vsevednega pripovedovalca predstavite tri bridke, z vojno zaznamovane usode in zapišete, da sta pregovorno ljubezen in poezija močnejši od vsega, a ne od vojne: "Vojna premaga vse, še vse tiste, ki se vojskujejo. In tiste, ki samo čakajo, da bo minilo." Kaj pa, ko vojna mine? V čem je lahko po vojni po vaše zmaga literature?

Zelo zanimivo vprašanje. Je to sploh zmaga, če nekoga knjiga, ki si jo napisal, prizadene? Da sproži sočutje? Ali mu da misliti o relativnosti ali celo smrtonosnosti idej, za katere se zavzemamo ali tudi borimo? Ali če najde vzporednice s svojim življenjem? Ne vem, morda je zmaga v tem, da stvari postavimo na človeško, na individualno raven.

mce/av
© STA, 2018