Humar v Gonarsu spomnila na trenutno trpljenje na konfliktnih območjih
Trst, 1. novembra - Državna sekretarka na vladnem uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar je danes na spominski slovesnosti na pokopališču v Gonarsu v Italiji spomnila na trenutno trpljenje na konfliktnih območij in odgovornost vseh nas. Ob tem je pozvala, da se vojna ne sme več ponoviti, so sporočili iz urada.
Rateče.
Državna sekretarka Vesna Humar.
Foto: Tamino Petelinšek/STA
Arhiv STA
"Dan spomina na mrtve, dan, ko prinesemo rože in prižgemo sveče in sklonimo glavo, običajno izkoristimo za to, da rečemo: nikoli več. Nikoli več vojne. Nikoli več pobijanja nedolžnih otrok. Nikoli več preganjanja, beguncev, krikov, ruševin in uničenja," je dejala Humar.
Spomnila je na trenutno trpljenje v vojni v Gazi in Ukrajini, kjer umirajo nedolžni, ter opozorila na odgovornost vseh nas.
"Rišemo vojno, ko dovolimo, da se na temeljih boleče zgodovinske izkušnje ustvarjajo nove delitve, ko se zmerjamo s fašisti in komunisti. Rišemo vojno, ko dovolimo razčlovečenje tisočih, ki danes prihajajo čez ta naša evropska vrata, ko dovolimo besede o tem, besede, izrečene v naših najvišjih demokratičnih institucijah, da so to manj kot ljudje, besede o tem, da je raketiranje bolnišnic nujno zlo, besede o tem, da je pošiljanje osemnajstletnikov na fronto tisoč kilometrov od doma strateška poteza," je dodala.
Vse je še pozvala, da se spomnimo prednikov, ki se jim je bilo težko boriti za demokracijo, a so vseeno se, čeprav so vedeli, da bodo posledice lahko strašne. "Čeprav so v Gonarsu in na drugih strašnih krajih mnogi to ceno tudi plačali," je dodala.
Humar je na pokopališču še položila venec v imenu Republike Slovenije, v nadaljevanju pa je venec položila tudi na lokaciji nekdanjega koncentracijskega taborišča. Državno sekretarko je spremljal generalni konzul Slovenije v Trstu Gregor Šuc.
Fašistično koncentracijsko taborišče Gonars je bilo ustanovljeno februarja 1942 v bližini naselja Gonars v italijanski deželi Furlaniji-Julijski krajini. V njem so bili zaprti številni Slovenci in Hrvati. Taborišče je bilo opuščeno septembra 1943, takoj po italijanski kapitulaciji. Obstoj taborišča so skušali med drugimi prikriti tako, da so ga porušili in material uporabili drugje.