Za vstop v parlament nujna vsaj štiriodstotna podpora volivcev

Poslanci se v Sloveniji volijo po načelu sorazmernega predstavništva. Ta izhaja iz načela, da morajo dodeljeni mandati ustrezati dobljenim glasovom na volitvah. Poslanci se volijo v osmih volilnih enotah, ki so razdeljene na enajst okrajev, torej se v vsaki volilni enoti voli enajst poslancev.

Poslanski mandati se razdelijo tistim listam, ki so v celotni državi dobile vsaj štiri odstotke glasov. Listam, ki so dosegle prag, se mandati razdelijo na dveh ravneh, in sicer v volilni enoti ter na ravni celotne države. Tak volilni sistem delno zagotavlja volivcem določen vpliv na dodelitev mandatov, saj so izvoljeni tisti kandidati, ki so imeli največji delež glasov v volilnih okrajih, v katerih so nastopili.

Za razdelitev poslanskih mandatov se v Sloveniji od leta 2000 uporablja Droppov količnik, ki se izračuna tako, da se skupno število glasov, oddanih za vse liste kandidatov v volilni enoti, deli s številom poslancev, ki se volijo v volilni enoti, povečanim za 1, tako izračunani količnik pa se poveča še za 1. Uporaba te formule omogoča, da se večje število mandatov razdeli že v volilnih enotah.

V splošnem velja, da proporcionalni volilni sistem v primerjavi z večinskim sistemom zagotavlja bolj sorazmerno razdelitev mandatov in omogoča tudi bolj enakomerno zastopanost političnih manjšin. A hkrati tudi lahko povzroča nestabilne koalicijske vlade, saj je v parlament izvoljenih več strank, in volivcem onemogoča glasovanje o posameznih kandidatih.

Ker je v Sloveniji v veljavi proporcionalni volilni sistem, so bile vse dosedanje vlade koalicijske. Nekatere so bile programsko sorodne, nekatere pa raznolike, zaradi nestabilnih razmerij pa večina ni zdržala celega mandata v isti koalicijski sestavi in z istim mandatarjem.

Poskusi sprememb volilne zakonodaje doslej večinoma neuspešni

V zgodovini samostojne Slovenije je bilo več pobud za spremembo volilnega sistema. Leta 1996 so volivci o sistemu, po katerem bi želeli v prihodnje voliti svoje predstavnike v DZ, odločali na referendumu, a nobena od možnosti ni dobila potrebne večinske podpore, ki bi jo moral zakonodajalec v prihodnje spoštovati.

Od tedaj so se praktično v vsakem mandatu pojavljali predlogi za spremembe volilnega sistema. Poslanci so imeli na mizi že številne predloge: od uvedbe večinskega volilnega sistema do ukinitve volilnih okrajev in prepovedi kandidiranja pravnomočno obsojenim, a niso prišli skozi parlamentarno sito.

Zadnji takšen poskus sega v leto 2020, ko so poslanci kar dvakrat glasovali o spremembi zakona o volitvah v DZ, s katero bi ukinili volilne okraje in uvedli preferenčni glas, a je predlogu zmanjkalo nekaj glasov do potrebne dvotretjinske večine.

So pa poslanci lani z novelo zakona o določitvi volilnih enot spremenili meje nekaterih volilnih okrajev. Spremembe so sledile odločitvi ustavnega sodišča, ki je decembra 2018 zaradi nesorazmerne velikosti nekaterih volilnih okrajev ugotovilo neustavnost dela volilne zakonodaje. Odločitev o spremembi okrajev v DZ je bila sicer sprejeta brez konsenza o tem, ali spremembe dejansko odpravljajo ugotovljeno neustavnost.

Hkrati s spremembami meja nekaterih okrajev so poslanci z novelo zakona o volitvah v DZ tudi poenostavili sistem volitev predstavnikov madžarske in italijanske narodne skupnosti. Na tokratnih volitvah bo t. i. sistem borda, ki je po splošni oceni zastarel in volivcem nerazumljiv, zamenjal enokrožni večinski volilni sistem.

Na dovolj široko podporo je v preteklosti sicer naletelo še nekaj sprememb. Tako so leta 2006 uveljavili 35-odstotne spolne kvote na kandidatnih listah. T. i. ženske kvote so se uvajale postopoma, v celoti pa so prvič veljale na volitvah leta 2011. Istega leta je začela veljati tudi nezdružljivost poslanske in županske funkcije.