Potočnik za STA: Sklad za pravično tranzicijo je dobra in nujna ideja

Potočnik, sopredsedujoči Mednarodnemu panelu za vire, je pionir krožnega gospodarstva oziroma politike, iz katere prihaja zeleni dogovor. V pogovoru z STA je opisal svoja pričakovanja glede zelenega svežnja, ki ga bo komisija predstavila 11. decembra. Ključen del tega svežnja bo sklad za pravičen prehod v brezogljično družbo, za katerega naj bi bilo predvidenih 35 milijard evrov.

Po osnutkih, ki so pricurljali v javnost, naj bi komisija predlagala zvišanje cilja zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov s 40 na 55 odstotkov do leta 2030. Potočnik sicer upa, da ta prvi sveženj nove komisije ne bo preveč podroben.

Kakšne predloge pričakujete od Evropske komisije?

Pričakujem predloge, ki bodo sledili prioritetam, ki jih je izpostavila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen julija letos v Evropskem parlamentu. Komisija je najavila vrsto predlogov, kot so podnebni zakon, nova industrijska strategija in nova strategija na področju hrane - od kmetije do vilice. Bistveno je, da bodo vse to predvsem izvedbeni ukrepi zelenega dogovora.

Komisija je v najbolj intenzivni fazi priprave različnih predlogov na vseh področjih. Podrobno spremljam, kaj se dogaja na področju digitalizacije, ki je ključna za uspešno uveljavljanje rešitev, povezanih s krožnim gospodarstvom.

Kako ocenjujete celoten projekt evropskega zelenega dogovora, ki je poleg digitalizacije in gospodarstva eden od treh stebrov evropske politike? Bo to dovolj?

Vsekakor gre za pomemben premik pri razumevanju ključnih prioritet. Kot član dveh komisij sem si zaman prizadeval, da bi osnovni prioriteti, ki je bila zajeta v opredelitvi za rast in delovna mesta, dodali pridevnik trajnostna. Dejstvo, da ta komisija začenja svoj mandat z zelenim dogovorom kot prvo prednostno nalogo, je pomemben premik, ki ga ne gre podcenjevati.

Če bo to dovolj, bo pokazal čas, več pa bo mogoče reči, ko bo znana vsebina. Upam, da zeleni dogovor, ki ga želijo predstaviti že v prvih tednih delovanja nove komisije, ne bo preveč podrobno nanizal ukrepov, ampak bo predvsem postavil ključne temelje in predstavil jasne usmeritve.

Napačno bi bilo, če ne bi izkoristili priložnosti za poglobljeno razpravo, ki bi omogočila skupno graditev vsebine zelenega dogovora in lastništvo vseh deležnikov, znotraj komisije in predvsem zunaj nje. Časa ni na pretek in pomembno je razumeti nujnost sprememb, kar pomeni, da se bo treba osredotočiti predvsem na tiste ukrepe, ki bodo zagotovili čim širše in čim hitrejše rezultate.

Osrednji element svežnja bo sklad za pravičen prehod v brezogljično družbo. Kaj konkretno lahko pričakujemo?

Vsaka tranzicija - in ne gre pozabiti, da je ta pravzaprav neizogibna - prinaša nove priložnosti, žal pa tudi nujne spremembe, ki vodijo v izgube delovnih mest in dohodkov nekaterih podjetij. Pravična tranzicija je predpogoj za uresničitev tranzicije.

Veliko ljudi je v preteklosti v dobri veri vlagalo v dejavnosti, ki so se sčasoma izkazale za netrajnostne. Veliko ljudi opravlja delo, ki ima negativne učinke na okolje in zdravje ljudi. Zato pri spremembi, ki jih bo prizadela, upravičeno pričakujejo pomoč v različnih oblikah, tudi z javnimi sredstvi.

Javna sredstva so seveda omejena, zato je tako zelo pomembno, da jih ne uporabljamo v podporo dejavnostim, ki so povezane z rabo fosilnih goriv ali vzdrževanjem zatečenega stanja. Sklad za pravičen prehod je brez dvoma dobra in nujna ideja. Če bo prinesel preusmeritev javnih sredstev v namene, ki omogočajo tranzicijo v trajnostno naravnano brezogljično družbo, bo pomemben instrument za uresničitev tranzicije v praksi.

Na kaj konkretno naj bo pri razvoju evropske zelene politike osredotočena Slovenija?

Slovenija se mora predvsem odločneje lotiti prehoda in pokazati, da misli resno. Za zdaj smo bolj kot pri dejanjih odločni pri besedah, kar sicer kaže, da se zavedanje za nujnost prehoda v trajnostno naravnano družbo in gospodarstvo krepi. To je pomembno, ni pa dovolj.

Mislim, da bi morala Evropska komisija od vseh članic zahtevati pripravo akcijskih programov za uveljavitev krožnega gospodarstva, za katerega upam, da bo ključni instrument uveljavitve zelenega dogovora in tranzicije nasploh, ter vse skupaj integrirati v evropski semester, usklajevalni mehanizem za uveljavitev ekonomskih politik na evropski ravni.

Šele priprava konkretnega programa bo dala prave odgovore, postregla z jasnimi zavezami na ministrskih ravneh in časovno opredeljenimi koraki. Tudi če Evropska komisija tega od članic ne bo zahtevala, bi bilo smiselno, da se Slovenija čim prej odloči za ta korak.

Lahko bi začeli pri spreminjanju ekonomskih signalov udeležencem na trgu, ko gre za cene, davke, subvencije in javna naročila, pri ustvarjanju pogojev za prehod, ko gre za finančne instrumente, regulativo, izobraževanje in obveščanje potrošnikov. A bistveno je zavedanje, da to zadeva prav vsakega od nas. Prehod v trajnostno naravnano družbo je namreč naloga vseh in vsakogar, proizvajalca in potrošnika.

Bo EU uspelo zagotoviti enotnost glede cilja podnebne nevtralnosti do leta 2050?

Upam, da bo. Alternativa je vsekakor slabša. Zavedati se moramo, kaj je pravzaprav osnovni razlog, ki vodi v nujnost sprememb - podnebne spremembe, izumiranje različnih oblik življenja, uničevanje ekosistemov, razvrednotenje naravnega kapitala. To so postale ključne omejitve za izboljšanje in razvoj naše blaginje, vključno z gospodarsko rastjo.

Zanemarjanje tega dejstva bo prej ali slej vplivalo na vse, tudi na tiste, ki še vedno prisegajo na rast kot edini in temeljni motiv naših prizadevanj. Skratka, ko se pogovarjamo o podnebni nevtralnosti do leta 2050, se pogovarjamo tudi o možnem razvojnem in gospodarskem potencialu prihodnosti.

Vsi modeli gospodarskega razvoja ali gospodarske rasti kažejo, da je možnost tega večja, če se resno lotimo prehoda v trajnostno naravnano družbo. Posledice zanikanja sprememb, ki so že dandanes več kot očitne, ne bodo nič manjše, če bomo tiščali glavo v pesek in upali, da podnebni vihar mine.

Kaj dejansko pomeni podnebna nevtralnost? Gre za precej ohlapen pojem. A jo je sploh mogoče izmeriti?

Podnebno nevtralnost ali neto ničelne izpuste je mogoče doseči na dva načina. Z odstranitvijo vseh dejavnosti, ki povzročajo izpuste ogljikovega dioksida oziroma vseh vrst toplogrednih plinov, ali pa, kar je v praksi lažje dosegljivo, tako da izpuste izničimo z metodami, ki umikajo toplogredne pline iz atmosfere. Na primer, izpuste, ki jih povzročamo z vožnjo avta, nevtraliziramo s sajenjem dreves. Metode za merjenje obstajajo in koncept ni tako ohlapen, kot bi morda lahko sklepali na prvi pogled.

Kako uspešno se uresničuje pariški dogovor? Kako močno ga je ranil ameriški predsednik Donald Trump s svojo antagonistično politiko?

Pariški dogovor se nekako uresničuje, nekatere države so bolj uspešne, druge manj. Politika, ki jo trenutno vodijo ZDA na ravni zvezne administracije, ne pomaga. A tudi v ZDA slika ni črno-bela. Nekatere države so zelo aktivne, tudi mesta, veliko novih trajnostnih poslovnih modelov in proizvodov izvira prav iz ZDA.

A bolj kot to je bistveno razumeti, da pariški dogovor, čeprav je pomemben dosežek, ki kaže na sposobnost in pripravljenost doseganja dogovorov na globalni ravni, niti približno ni zadosten za uresničitev ciljev podnebne nevtralnosti do sredine stoletja in omejitve segrevanja ozračja znotraj dogovorjene 1,5 stopinje Celzija. Treba bo storiti več, bolje in hitreje. In prav temu je tudi namenjen zeleni dogovor.

Čeprav se v EU včasih pojavljajo pomisleki, da ni dobro, da svoja podjetja s spremembami preveč izpostavljamo v mednarodnem konkurenčnem prostoru, je bistveno, da ohranimo vodilno vlogo pri prehodu v trajnostno družbo in gospodarstvo ter da to razumemo predvsem kot priložnost, ki v resnici nima prave razvojne alternative. Ob tem pa si je seveda treba prizadevati za ustvarjanje enakopravnih pogojev na globalnem trgu.

Kako komentirate vlogo Grete Thunberg?

Grete Thunberg ne razumem v prvi vrsti kot simbola prebujene mlade generacije, čeprav je seveda tudi to, ampak predvsem kot simbol neodgovorne politike naše generacije. Žalostno je, da nas mora šestnajstletna deklica, ki bi morala uživati brezskrbnost svoje mladosti, opozarjati na stvari, ki jih dobro poznamo, a so preprosto prezrte zaradi želje po večjih dobičkih in prelaganju stroškov uničevanja okolja na generacije, ki prihajajo.

Ljudje si lahko o njej mislijo kar koli, a to ne bo spremenilo dejstva, da je zdramila zaspano generacijo, ki je z neodgovornim ravnanjem dodobra zagrenila življenje vsem tistim, ki jih imamo najraje, našim otrokom. Lepo je videti, da mladim ni vseeno, in lepo je videti, da so se pripravljeni boriti za boljši svet, ki smo ga odrasli v svoji neodgovorni igri z okoljem in naravo pozabili. Kdor vidi v tem slabo, naj raje premisli o namenu in poštenosti svojih misli in dejanj.