Kriza v Sloveniji: V več pogledih izgubljeno desetletje

Pokazatelj izgubljenega desetletja je prikaz gibanja BDP na prebivalca in končne individualne potrošnje v standardih kupne moči glede na povprečje EU kot primerjalnih kazalnikov življenjskega standarda. Slovenija je bila ob koncu 2017 po obeh pod predkrizno ravnjo razvitosti glede na povprečje EU. V tem času jo je med novejšimi članicami EU prehitela Češka, dohitevajo jo Slovaška in pribaltske države.

So pa krizna leta in pokrizno obdobje prinesla nekatere pozitivne premike. Izvozno gospodarstvo se je dodatno prestrukturiralo in okrepilo konkurenčnost, tako da je izvoz po velikem padcu leta 2009 hitro okreval, po vmesni bolj umirjeni rasti se je predlani pospešila in ostala visoka.

Ker je izvoz rasel bistveno hitreje od uvoza, je Slovenija postopno začela beležiti presežek v blagovni menjavi, skupaj s storitvami pa je presežek v mednarodni menjavi v 2017 dosegel skoraj 10 odstotkov BDP, v 2018 pa je še narasel in v tretjem trimesečju lani dosegel 12 odstotkov BDP.

To je bil ključni dejavnik v izboljšanju plačilnobilančnega položaja in salda gospodarstva s tujino. Ta že nekaj časa kaže zelo visok presežek, kar pomeni, da je nacionalno gospodarstvo na vse bolj zdravih temeljih in ne živi preko svojih zmožnosti, temveč varčuje.

Kriza je prinesla občutno rast brezposelnosti. Število registriranih brezposelnih se je več kot podvojilo in v začetku 2014 doseglo skoraj 130.000. V zadnjih letih se razmere na trgu dela pospešeno izboljšujejo, vse večja težava postaja pomanjkanje nekaterih kadrov. Velik izziv je doseči hitrejšo rast produktivnosti.

Rast plač se je v kriznih letih umirila in se v letih 2012 in 2013 povsem ustavila. Plače so začele spet občutneje rasti šele v 2017 in 2018, ko naj bi rast bruto plač presegla tri odstotke, trend pa se bo po napovedih nadaljeval in celo nekoliko okrepil. Analitiki poudarjajo, da rast plač ne bo bistveno presegla rasti produktivnosti in tako ne bo poslabševala konkurenčnosti gospodarstva.

Bančni sistem je kriza udarila z zamudo. Ob kopičenju slabih posojil so si zaradi težav v bankah finančni trgi Slovenijo v 2012 in 2013 vzeli za tarčo. Dogajanje je presekala milijardna sanacija konec 2013, ki pa še vedno buri duhove. Stroški sanacije bank so bili pomemben dejavnik izrazitega dviga javnega dolga v krizi, ki se je skoraj početveril.

Kriza je močno poslabšala stanje v javnih financah. Da bi zmanjšala obseg in tudi strukturo javnih izdatkov, je vlada leta 2012 pripravila vrsto varčevalnih ukrepov. Te je nato kljub obuditvi gospodarske rasti odpravljala le postopoma, nekateri so postali trajni.

Varčevalni ukrepi so večinoma vplivali na prihodke in odhodke državnega proračuna, del pa jih je imel učinek tudi na širši javni sektor oz. ostale blagajne javnega financiranja. Prve je vlada zapisala v zakon za uravnoteženje javnih financ, s katerim so se spremenile in dopolnile določbe 45 zakonov in ga je DZ sprejel maja 2012, pozneje pa je z namenom omejevanja rasti odhodkov sprejela še nekatere dodatne ukrepe.

Varčevalni ukrepi so segali tako na področje študentskega dela kot tudi štipendij, šolske prehrane, investicij občin, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, uveljavljanja pravic iz javnih sredstev ter starševskega varstva in družinskih prejemkov. Prav tako se je ustavilo usklajevanje socialno-varstvenih prejemkov, transferjev posameznikom in gospodinjstvom ter prejemkov javnih uslužbencev in upokojencev. Posegli so tudi na področje davkov.

Medtem so nekateri ukrepi postali del sistemskih zakonov in so trajne narave. Drugi so bili pozneje spremenjeni z zakoni, dogovori ter sodnimi odločbami, zlasti tisti z vplivom na stroške dela, socialno varstvo in družinsko politiko ter pokojnine. Spet tretjim ukrepom se je veljavnost sčasoma iztekla, ali pa so bili spremenjeni s področno sistemsko zakonodajo.

Vladni ukrepi v kriznih letih so po ocenah v. d. direktorice Umarja Maje Bednaš v končni fazi omogočili stabilizacijo razmer po letu 2013. "Verjetno pa bi na določenih področjih zgodnejše oz. hitrejše ukrepanje delno ublažilo negativne posledice krize, zlasti kar zadeva začetek sanacije bančnega sistema," je ocenila za STA.

V Sloveniji se je v zadnjih letih začel zmanjševati v krizi močno povečan zaostanek v gospodarski razvitosti za povprečjem EU. "Z okrevanjem, ki je zajelo večino dejavnosti in regij, se je povrnila rast dohodkov prebivalstva, zmanjšalo se je tveganje socialne izključenosti, izboljšal se je položaj na trgu dela, postopoma se je začela krepiti produktivnost. Podjetja so zmanjšala zadolženost, izboljšala alokacijo proizvodnih virov in sestavo izvoza ter povečala vključenost v globalne verige vrednosti," je naštela.

"Na nekaterih področjih pa gibanja še vedno odstopajo od načel vzdržnega razvoja. Delovanje javnega sektorja je po različnih kazalnikih premalo učinkovito. Kazalniki mednarodne konkurenčnosti kažejo na nizko institucionalno konkurenčnost, ki jo zaznamujejo premalo učinkovito upravljanje javnega sektorja, dolgotrajni upravni in sodni postopki, visoko breme državne regulacije in premalo spodbudno poslovno okolje. Razpršenost in šibka povezanost organov javnega sektorja otežujeta sodelovanje med sektorji ter med različnimi ravnmi upravljanja in povečujeta stroške delovanja," je izpostavila.

Za stabilnost javnih financ bo tako po njenem na dolgi rok treba uvesti sistemske spremembe, saj so možnosti za povečanje javnih virov omejene, hkrati naraščajo potrebe javnega financiranja zaradi demografskih sprememb. "Zato mora srednjeročna fiskalna strategija s prestrukturiranjem prihodkov in izdatkov poskrbeti za učinkovite sisteme socialne zaščite, ohranjanje kakovosti javnih storitev in podporo gospodarski aktivnosti," je dejala.

Fiskalna politika bi morala prilagoditi proračunsko načrtovanje zlasti zaradi nujnosti oblikovanja trajnejših prilagoditev sistemov socialne zaščite. A, kot je opozorila, na omejenost fiskalne politike za proticiklično delovanje vpliva visoka zadolženost države, zato ima država v primeru poslabšanja razmer "znatno manj manevrskega prostora za uvedbo proticikličnih ukrepov in dodatno zadolževanje".

Na področju raziskav, razvoja, inovacij in digitalizacije, ki so ključni dejavniki rasti produktivnosti, so bili po njenem prepričanju premiki v zadnjih letih skromni. "To pomembno omejuje potencial za trajnejši dvig produktivnosti. Relativno nizka potencialna rast in počasno prilagajanje demografskim spremembam pa ogrožata vzdržnost in stabilnost gospodarskega razvoja ter posledično izboljšanje standarda in blaginje prebivalstva. To sta torej področji, kamor morajo biti usmerjeni vsi ukrepi," je sklenila Bednaševa.