35 dni do OI - Azijski tiger

Korejska vojna (1950-53) je Južno Korejo povsem opustošila. Številne stavbe so bile porušene, pričakovana življenjska doba se je znižala pod 50 let, ubitih je bilo vsaj milijon civilistov.

Toda v obdobju ene same generacije se je Južna Koreja povzpela iz lakote in revščine v blaginjo. Leta 1955 je BDP na prebivalca znašal 64 dolarjev, danes je za več kot 400-krat višji - pri 27.000 dolarjih. V 60. letih prejšnjega stoletja so prebivalci jedli samo enkrat na dan. Danes, medtem ko sicer revščina še vedno obstaja, večina Korejcev je vsaj trikrat dnevno in se vedno bolj redi.

Tak preboj med najhitreje rastoče države je Južni Koreji omogočila predvsem odločitev, da se z vso silo posveti izvozu in le malo uvaža. Globalizacijo je razumela povsem enostransko: medtem ko je država z 51,5 milijona prebivalcev zelo dobro živela od prodaje svojega blaga na tuje, predvsem v ZDA in na Kitajsko, je svoj domači trg stalno odrivala od tujega blaga.

Za razliko do denimo Tajvana vlada ni podpirala srednje velikih podjetij, pač pa se je osredotočila na razvoj t.i. chaebolov. To so vplivni družinski konglomerati, kot so LG, Samsung ali Hyundai, ki so tesno povezani z državo. Na tak način je Južna Koreja v zadnjih desetletjih dosegala zelo dobre gospodarske rezultate.

Zaslužen za to je vojaški diktator Park Chung-hee, ki je vladal Južni Koreji od leta 1961 do svojega atentata leta 1979. Da bi svojo domovino izvlekel iz revščine, je pripravil gospodarski načrt, usmerjen v izvoz, ter chaebole prisilil k sodelovanju. Za korenček je uporabil koncesijska posojila, subvencije in davčne olajšave, za palico pa davčne inšpekcije in omejevanje dovoljenj. Brez sodelovanja z avtoritarnim režimom se chaeboli ne bi mogli tako razviti.

V drugi polovici 70. let je Samsung začel izvažati televizije, radijske sprejemnike in pralne stroje, Hyundai je leta 1975 izdelal svoj prvi avto, to je bil model Pony. In medtem ko je leta 1961 celoten izvoz Južne Koreje znašal le 42 milijonov dolarjev, se je do leta 1977 povečal na več kot 10 milijard dolarjev.

Ti ogromni konglomerati so danes dejavni v različnih panogah, od mikroelektronike prek zavarovalništva do hotelirstva, trgovine in proizvodnje kemikalij. Deset največjih chaebolov skupaj predstavlja skoraj 80 odstotkov BDP Južne Koreje, kljub temu pa jih vodijo kot družinska podjetja. Odkar je bil šef Samsunga leta 2008 obsojen zaradi utaje davkov in ga je predsednik države pomilostil, veljajo tudi za "prevelike, da bi propadli".

Vpliv vojaške diktature je še danes čutiti na vsakem koraku, od šol do podjetij ter v uradnih in neformalnih okoljih. Stroga hierarhija in pokornost do oblasti sta v Južni Koreji ustvarila kulturo kolektivnega razmišljanja. Prebivalci so naučeni, da si prizadevajo ne samo za osebni uspeh, temveč tudi za napredek podjetij, za katera delajo, in končno za svojo domovino. Številni so tako v času azijske finančne krize konec 90. let prejšnjega stoletja podarili svoje zlato državi, da bi rešili zadolženo gospodarstvo.

Toda hitra gospodarska rast ima tudi svoje temne strani. Mladi Korejci danes o svoji državi pogosto govorijo kot o "peklu", boj za dostojna delovna mesta je namreč hud, delovni čas pa eden najdaljših na svetu.