Pri Beletrini romaneskna prvenca Lare Paukovič in Mohorja Hudeja

Zgodbo romana Poletje v gostilni pripoveduje študentka slovenščine in sociologije Nastja. Ko ji med poletnimi počitnicami ne uspe najti dela v svoji stroki, se zaposli v srbski gostilni na obrobju Ljubljane. Tam se znajde v središču vsega, kar jo na tem svetu moti, od narobe izpisanih imen vin na meniju, do mehkih ć-jev in trdih l-jev v govoru zaposlenih, še najbolj pa dejstvo, da se je, intelektualka z arzenalom latinskih rekov na jeziku, znašla v situaciji, kjer takšni atributi ne zaležejo prav dosti, je vsebino knjige na današnji novinarski konferenci povzela urednica Špela Pavlič.

Poudarila je, da je roman tako dodelan, da ne daje vtisa, da je prvenec. Čeprav gre za roman o odraščanju, je problematika obravnavana na takšni ravni, da zadovolji tudi odraslega bralca. Kot je povedala avtorica, ima roman nekaj avtobiografskih prvin, saj je sama delala v gostilni s srbsko hrano. Dodala je, da je delo v gostinstvu sicer med najpogostejšimi študentskimi deli in da se lahko človek ob njem marsikaj nauči o svetu, pa tudi o potrpežljivosti. Po drugi strani je to delo, ki mladega intelektualca najbolj razvrednoti.

Protagonist romana Vlažne duše je Matjaž, moški srednjih let, ki ga življenje, predvsem pa brezobzirno samozavestni vaški šerifi, ki se igrajo z njegovo usodo, dokončno prepričajo, da je edini način, kako razvozlati gordijski vozel, ta, da ga presekaš.

Zato zapusti domovino in se preseli na majhen tajski otok, kamor je še kot turistični vodnik vodil skupine turistov. Tam začne novo življenje, vendar ne traja dolgo, da za svojim hrbtom zasliši melodijo klene slovenščine in ugotovi, da se vlažnim podalpskim dušam ne da prav zlahka izognit, je vsebino knjige povzela urednica Špela Pavlič in knjigo označila kot "treznoutopični roman".

Po besedah glavnega in odgovornega urednika zbirke Mitje Čandra je roman izjemno duhovit in luciden, predvsem pa satira na slovensko okolje in mentaliteto. Hudej pa je o delu, ki ima tudi avtobiografske poteze, povedal, da se je, ker ni imel realne možnosti za pobeg pred "temi pesjani" odločil, da bo pobegnil v izmišljenem svetu.

Zapiski iz podzemlja (1864) po besedah urednice Špele Pavlič zaznamujejo prehod Dostojevskega v zrelejše obdobje, ki se začne z vrnitvijo iz izgnanstva v Sibiriji. V povesti je Dostojevski prvič v zgodovini ruske literature predstavil tip človeka, ki ga sam imenuje podtalni in ki po njegovem mnenju predstavlja nov pojav v ruski družbi. Monolog podtalnega človeka je kritika zahodnjaške filozofije, racionalizma, logocentrizma ter individualizma, kritika, ki jo pisatelj še razvije v svojih poznejših romanih.

Knjiga vsebuje tudi dva krajša avtorjeva osebna zapisa iz omenjenega obdobja - Maša leži na parah ter Socializem in krščanstvo, ki po besedah urednice dopolnjujeta in še dodatno razsvetljujeta avtorjevo misel. Prevod je delo Urše Zabukovec, ki je napisala tudi obsežno spremno študijo.