Pristojnosti Evropskega parlamenta

Zakonodajne naloge

V postopku sprejemanja večine zakonodaje, ki vpliva na vsakdanje življenje državljanov unije, je z lizbonsko pogodbo, uveljavljeno leta 2009, postal enakovreden Svetu EU, torej državam članicam.

Postopek odločanja v EU oziroma sprejemanja evropske zakonodaje sicer velja za precej zapletenega. Bistvo postopka je, da Evropska komisija pripravlja predloge za nove zakone, pri čemer upošteva priporočila civilne družbe, Evropskega parlamenta in držav članic. Evropski parlament s Svetom EU pregleda in spremeni te predloge. Ko je dosežen sporazum, zakon začne veljati v vseh državah EU.

V praksi je ta postopek bistveno bolj razčlenjen. Zakonodajni predlog pripravi Evropska komisija, ki ga predstavi Evropskemu parlamentu in Svetu EU. V pristojnem parlamentarnem odboru določijo poročevalca, ki pripravi poročilo - tega (skupaj z morebitnimi amandmaji) najprej potrjuje odbor, nato pa še parlament na plenarnem zasedanju.

Potrjeno poročilo predstavlja pogajalsko stališče Evropskega parlamenta nasproti državam članicam in komisiji. Predlog nato Evropski parlament pošlje Svetu EU in če ga ta odobri, je zakon sprejet.

V primeru nesoglasij med parlamentom in Svetom se postopek usklajevanja zavleče, lahko se tudi zaključi brez sprejetja zakona. Komisija lahko v tem primeru predstavi nov predlog na isto temo.

Sprejemanje proračuna

Parlament ima s Svetom EU enakovredno vlogo tudi pri sprejemanju proračuna. V proračunski postopek je vključen že od pripravljalne faze, predvsem pri določanju splošnih smernic in načina porabe sredstev. Na podlagi poročil Evropskega računskega sodišča nadzoruje njegovo izvajanje, odobriti mora tudi večletni finančni okvir.

Nadzorna vloga

Evropski parlament ima na voljo tudi vrsto nadzornih pooblastil. Tako lahko nadzoruje delo drugih ustanov, bdi nad ustrezno porabo denarja iz proračuna EU ter pravilno uporabo prava EU.

Poleg tega opravlja vlogo nadzora nad Evropsko komisijo in ima odločilno vlogo pri njenem imenovanju. Z absolutno večino glasov namreč izvoli predsednika komisije (ki ga pred tem potrdijo države članice) in nato potrdi njegovo ekipo komisarjev.

Lahko pa komisiji izglasuje tudi nezaupnico in jo razreši. To se doslej sicer še ni zgodilo, je pa leta 1999 komisija pod vodstvom Luksemburžana Jacquesa Santerja zaradi korupcijskega škandala odstopila le nekaj ur pred predvidenim glasovanjem o tem.

Predstavniki komisije se tudi sicer udeležujejo vseh zasedanj Evropskega parlamenta, kjer morajo na zahtevo poslancev pojasniti politike komisije.

Parlament je glavni sogovornik komisije pri zakonodajnih in proračunskih zadevah, vse pomembnejši postaja parlamentarni nadzor nad delovnim programom komisije. Vsako leto na prvem septembrskem zasedanju v Evropskem parlamentu predsednik Evropske komisije predstavi prednostne naloge EU v prihodnjih letih ter svoj pogled na stanje v uniji, ki mu sledi razprava poslancev.

Parlamentu, ki ima pristojnost nadzora nad skupno zunanjo in varnostno politiko, je odgovoren tudi visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko EU. Poslanci imajo namreč pravico do obveščenosti in do posvetovanja z njim. Parlament mora biti seznanjen z dogajanjem na teh področjih in lahko zastavlja vprašanja svetu ali nanj naslavlja priporočila.

Evropski parlament mora odobriti večino mednarodnih sporazumov, ki jih sklene EU, sodeluje pa tudi pri oblikovanju razvojne politike in politike humanitarne pomoči EU. Poleg tega je odobritev parlamenta potrebna za vsako širitev EU ter sklenitev trgovinskih in drugih mednarodnih sporazumov z državami nečlanicami EU.