Univerza v Heidelbergu s prvo enciklopedijo o genocidu nad Romi
Heidelberg, 20. januarja - Nemška zgodovinarka Karola Fings z univerze Heidelberg sodeluje pri prvi enciklopediji o genocidu nad Romi v času druge svetovne vojne. Kot je povedala v pogovoru za francosko tiskovno agencijo AFP, v številnih državah še ni znan celovit obseg preganjanja Romov v drugi svetovni vojni.
Nemčija.
Stara univerza v Heidelbergu.
Foto: Lea Udovč/STA
Arhiv STA
Je pa Fings navedla primer Estonije, kjer je bila romska skupnost tako rekoč izbrisana, tako da tudi ne obstaja narečje njenih pripadnikov. Kot je še povedala, so bile nekatere države, kot so Belgija, Nizozemska in Hrvaška, še posebej prizadete. V Franciji, Bolgariji ali Romunija na primer jih je preživelo več.
Raziskovanje sicer otežuje dejstvo, da ni podatkov o velikosti celotne romske skupnosti pred drugo svetovno vojno. Danes naj bi ta skupnost štela približno 12 milijonov ljudi iz širokega kulturnega okolja. Med njimi jih je več sto, ki so preživeli holokavst. Prav tako so bili ob koncu druge svetovne vojne uničeni številni dokazi, v obdobju po vojni pa je tudi sledila stigmatizacija romskih žrtev, je še povedala Fings.
"Če sestavimo številke, za katere zagotovo vemo, da gre za Sinte in Rome, lahko govorimo o 110.000 do 120.000 smrtih," je navedla Fings. Ob tem je tudi dodala, da obstaja ogromno neevidentiranih primerov. Zato je bolj ali manj obveljala hipoteza, da je moč govoriti o približno 200.000 mrtvih.
Pri nastanku enciklopedije, ki je luč sveta ugledala pred slabim letom, je sodelovalo več kot 90 znanstvenikov iz 25 držav. Do konca letošnjega leta naj bi enciklopedija obsegala okoli 1000 člankov in pomenila mejnik v raziskovalni in izobraževalni dejavnosti, je navedeno na spletni strani heidelberške univerze.
Na mednarodni ravni je raziskovanje po poročanju AFP napredovalo šele v zadnjih 20 letih, kar je veliko prepozno za zbiranje pričevanj nekdanjih deportirancev, ki so jih nacisti ločevali s črnim ali rjavim trikotnikom, odvisno od taborišča, oznako Z, ki je pomenila Zigeuner (Cigan), in taboriščno številko.
Francoska zgodovinarka Henriette Asseo je ob tem opozorila, da so številnim Romom, ki so preživeli koncentracijska taborišča, po vojni tako v Nemčiji kot v drugih srednjeevropskih državah odrekali državljanstvo in od njih zahtevali dokazila o prebivališču, s čimer so pristojni "najpogosteje storili vse, da bi preživeli ostali brez odškodnine".
Priznavanje genocida nad Romi se je sicer začelo šele v 80. letih minulega stoletja. In šele leta 2015 je bil 2. avgust razglašen za evropski dan spomina na holokavst nad Romi.
Tega je preživela Rosa Schneeberger iz Beljaka. Je pripadnica Sintov, potujoče romske skupnosti, ki v zahodni Evropi obstaja že od srednjega veka. Za AFP je povedala, da je imela komaj pet let, ko so jo z družino izgnali v največje internirano taborišče za Rome v tretjem rajhu Lackenbach v Avstriji.
"Lačna nisem bila le, ko sem konjem ukradla hrano. Hranili so jih bolje kot nas," je povedala o svojem času v Lackenbachu, kjer so otroci bili prisiljeni prenašati kamenje, medtem ko so odrasli garali v gozdu, pri gradnji cest ali drugih javnih delih.
Nacistična grozodejstva je preživelo le 10 odstotkov od 11.000 avstrijskih Romov in Sintov. Približno 4000 so jih poslali v Lackenbach, kjer jih je 237 podleglo boleznim, mrazu in pretepanjem. Številne so poslali v uničevalni taborišči v Chelmnu ali Auschwitzu na Poljskem. Slednjega so pred skoraj 80 leti, 27. januarja 1945, osvobodili pripadniki rdeče armade takratne Sovjetske zveze.
V številnih romskih družinah se spomini na vojna grozodejstva tudi niso vedno prenašali naprej. Poleg tega se številni preživeli iz taborišč niso poročili z Romi in so prenehali govoriti jezik svojega otroštva. Ena med njimi je Christine Gaal. Rodila se je leta 1949 staršem, ki sta se tudi odpovedala tipičnemu romskemu priimku Sarkozy. Nihče v njenem domu upokojencev na Dunaju ne pozna njene preteklosti. "Če bi vedeli, da sem Romkinja, ne bi bili tako prijazni do mene," je povedala.