Za EPK v Mariboru pred 12 leti ostajajo mešani občutki

EPK navdih za nove prostore

"Kot pozitivno vsekakor vidim samozavest, ki jo je takrat Maribor zbral. Gotovo tisto obdobje ni bilo prizanesljivo ne gospodarsko ne politično in predvsem ne v smislu značaja mesta kot nekakšnega dvornega norčka države. Je pa takrat prišlo do večjega priliva tujih obiskovalcev in ta porast se v letih ni ustavil. Danes bi bili na naziv veliko bolje pripravljeni, mesto je v neprimerljivo boljši kondiciji in ni nas več strah kulture," ocenjuje direktorica Umetnostne galerije Maribor (UGM) Simona Vidmar Čelik.

Od naziva EPK v Mariboru po njenih ocenah ni ostalo kaj dosti, razen pretežno posmehljivega sentimenta bližnjih in manj bližnjih opazovalcev. "So pa iz leta 2012 in od tedanjih prevetritev mestne infrastrukture oziroma bolje mestne identitete ostali prelomni projekti za današnjo novo podobo in novo doživljanje mesta. Sem sodijo preobrazba Glavnega trga in Koroške ceste iz s prometom obremenjene sive cone v glavni mestni parter, preobrazba javnega parkirišča ob Dravi v promenado Lent, povezovanje levega in desnega nabrežja v zeleno sprehajalno pot z brvjo, razvoj kulturnega vozlišča na Rotovškem trgu. Danes, ko so ti projekti uresničeni, se nam zdijo skorajda samoumevni, vendar so te ideje prvič prišle na mizo kot realni predlogi prav z zagonom EPK," je pojasnila za STA.

Tudi etnologinja Jerneja Ferlež opaža določene premike, ki vsaj posredno izhajajo iz EPK. "Vsak od nas jih gotovo vidi in tudi pozna drugače - osebno mi je izredno blizu večnamenska čitalnica ČUK v Univerzitetni knjižnici Maribor, ki je nastala, potem ko je prostor leta 2012 deloval kot razstavišče, pozneje pa je prešel v novo, zares pozitivno funkcionalnost. Pa festival dokumentarnega filma Dokudoc, ki je preživel, denimo. Navduševal je Salon uporabnih umetnosti, ki je naknadno napolnil v času prestolovanja vzpostavljeno razstavišče, a žal sčasoma usahnil," je povedala.

"Kot usedlina je ostalo zavedanje, da je mogoče, da znamo ustvarjati in obiskovati očarljive, pomensko široke prostore. Da jih znamo ceniti kot dolgožive in spreminjajoče se ambiente. Da jih znamo oživljati in polniti z dobrimi vsebinami. Ostalo je tudi zavedanje, da so širša sodelovanja, tudi medinstitucionalna in na ravni različnih organizacijskih oblik, mogoča. Ponekod so se ohranila ali pa so pozneje izšla iz duha povezovanj leta 2012. Trajne regeneracije mesta, ki naj bi jo prestolovanje prineslo, pa po mojem mnenju iz različnih razlogov nismo dosegli," dodaja.

Razočaranje zaradi neizkoriščene priložnosti

Naziv EPK je Maribor nosil s partnerskimi mesti iz vzhodne kohezijske regije - Mursko Soboto, Novim mestom, Ptujem, Slovenj Gradcem in Velenjem. Ob kandidaturi so takratna občinska vodstva napovedovala številna velikopotezna vlaganja v kulturno infrastrukturo, a se je hitro izkazalo, da teh z razpoložljivimi sredstvi ni mogoče uresničiti.

Tudi občutek v smislu drugačnega, širšega načina razmišljanja, ki je leta 2012 v nekaterih kontekstih morda bilo vzpostavljeno, po ocenah Jerneje Ferlež z leti precej bledi. "Sentiment do EPK Maribor 2012 je, ducatu pretečenih let primerno, precej oddaljen in zato obrušen močnih čustev. Opažam tudi, da se je v tem času zgodila menjava ustvarjalnih generacij in marsikaj, kar je bilo del epekajevskega dogajanja, kot tako niti ni več znano. V dobrem in slabem. Včasih se nasmejim redkim ohranjenim označevalnim tablam v mestu, ki še vedno pričajo o tem in onem prostoru kot prizorišču dogodkov EPK. Zdi se, da so tam ostale po nekakšni inerciji, pa bi lahko tudi iz ponosa na pestro leto 2012," je povedala za STA.

Obžaluje, da leto 2012 v mestu ni zasejalo nove drznosti, preseganja ustaljenih vzorcev in zaprtosti v vedno iste vplivne kroge. "Upornost, ki je brez dvoma pozitivna komponenta mariborske nravi, sama po sebi ni dovolj, potrebna je tudi konstruktivna, široka in do skupnosti empatična soustvarjalnost, včasih pa zna biti koristno tudi sestopanje s samooklicanih piedestalov," je prepričana.

Zgodovinarka Mateja Ratej na kratko meni, da je bil projekt EPK - Maribor 2012 "karnevalska pristnost, odprtost, potentnost in brezpogojnost, ko je trajal, ter (samo)zaničevanje, omalovaževanje in pozaba, ko se je iztekel". "S tem je obsežen in organizacijsko zahteven niz dogodkov leta 2012 nepričakovano in nadvse natančno odslikal stanja duha, ki Maribor v desetletjih po državni osamosvojitvi po obup(a)nih zaletih evforije kot po pravilu vrača v položaj negibnosti in letargije," je ocenila.

Enkrat EPK, vedno EPK

Mestna občina Maribor je sicer trajna nosilka naziva EPK 2012. Digitalni in dokumentarni arhiv hrani Pokrajinski arhiv Maribor, vsebinsko in programsko nasledstvo je prevzel Narodni dom, zavod za turizem pa je skrbnik te blagovne znamke.

"Enkrat EPK, vedno EPK, to je zanesljivo pozitivna dediščina tega projekta, žal pa za to ni bilo nikoli zagotovljenih dodatnih sredstev, tudi zaveze iz lokalnega kulturnega programa pred EPK, da bo denarja za kulturo več, žal nikoli niso bile izpolnjene, kar je največja škoda," izpostavlja direktor Narodnega doma Vladimir Rukavina. "Vsekakor pa se da še vedno graditi na tej izkušnji in upam, da bo novi lokalni program za kulturo to upošteval," je dodal.

Kandidaturo so v Mariboru začeli pripravljati leta 2006. Izbrani so bili leta 2007, po obdobju "praznega teka" pa so konkretne priprave začeli šele jeseni 2010. A tudi takrat ni šlo brez težav, ki so imele za posledico več menjav na čelu zavoda Maribor 2012. Težave so bile tudi z iskanjem prizorišč, saj na primer Maribor ni uspel zgraditi novega centra uprizoritvenih umetnosti, imenovanega Maks, ki naj bi bil osrednje prizorišče EPK. V končni obliki je bil potrjen program dogodkov EPK s 412 projekti v skupni vrednosti 16,5 milijona evrov.

Ko so se ti projekti iztekli, se mesta z EPK niso več ukvarjala, zavod Maribor 2012 je bil likvidiran. Eden od razlogov je verjetno v tem, da je bilo takrat turbulentno politično dogajanje, z množičnimi uličnimi protesti proti mariborskemu županu Francu Kanglerju in posledičnem nadomestnim vodenju občine ter političnimi spremembami tudi na ravni države, pri čemer je bilo področje kulture na stranskem tiru.

Evalvacija projekta je bila izvedena šele deset let kasneje, ko so bili vendarle prepoznani določeni pozitivni učinki. "Močno se je okrepila neodvisna scena, posebej manjšim organizacijam je financiranje omogočilo zagon in razvoj, umeščenost v programsko shemo je lokalnim ustvarjalcem in producentom utrdila referenčni okvir, razvil se je občutek aktivne skupnosti, vzpostavile so se sicer nenavadne povezave, okrepila sta se sodelovanje javnega in zasebnega sektorja ter vpetost mestne in regijske kulturne produkcije v narodni in mednarodni okvir. Ankete so posredovale izjave kot 'Maribor je oživel', 'EPK spodbuja kreativnost', 'EPK prispeva k rasti, razvoju in ugledu celotne države' in podobno, njihovo resničnost pa izkazuje za četrtino višji obisk mesta v letu 2012," so leta 2022 zapisali na mariborski občini.

Tudi razočaranje nad neizvedenimi investicijami se je poleglo. Nekateri celo menijo, da bi mariborska občina danes imela z Maksom, če bi bil zgrajen, velike težave, saj bi njegovo vzdrževanje in obratovanje le stežka pokrivala.