Slovenci na Hrvaškem vse težje do učenja slovenščine

Poučevanje slovenščine po modelu C je ena od pravic, ki jih slovenski manjšini zagotavlja Republika Hrvaška. Slovenščina je po tem modelu del hrvaškega šolskega sistema in učnega načrta, ocena pa je vpisana v spričevalo.

Slovenščina po tem modelu ni samo izbirni predmet, ampak naj bi imela enak status kot hrvaščina, njeno poučevanje pa financira hrvaško ministrstvo za šolstvo.

Čeprav gre za z zakonom zagotovljeno pravico, ta Slovencem na Hrvaškem postaja vse težje dostopna. Osnovna šola na Bregani namreč ni edina šola na Hrvaškem, ki se spopada s pomanjkanjem učiteljev slovenščine. Podoben problem imata osnovna šola v Umagu in osnovna šola v Buzetu, kjer imajo za poučevanje slovenščine trenutno strokovno neustrezno zamenjavo.

Dolgo časa so učitelja slovenščine iskali tudi na Reki, v gimnaziji v Pulju pa je tedanji ravnatelj in sedanji puljski župan Filip Zoričić dve leti iskal ustrezen kader, dokler možnosti učenja slovenščine na tej šoli ni bilo več. Zdaj se puljski gimnazijci slovenščino učijo v sklopu dopolnilnega pouka v Slovenskem kulturnem društvu Istra v Pulju.

Poučevanje slovenščine na hrvaških šolah je problem, s katerim so vse bolj seznanjeni tudi ravnatelji šol. "Ravnatelj šole danes, še preden je govora o vključitvi slovenščine v šolski program, vpraša, ali že imamo osebo, ki bo slovenščino potem tudi učila," je za STA povedala predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbara Riman, ki glede poučevanja slovenščine na šolah vidi več izzivov.

Učitelj slovenskega jezika na Hrvaškem mora izpolnjevati več pogojev. "Idealno je, če je to nekdo, ki je študiral v Sloveniji in na Hrvaškem opravil postopek nostrifikacije," je pojasnila Rimanova. Dodala je, da je učitelj slovenskega jezika na hrvaških šolah lahko vsak, ki je končal študij slovenščine, zgodovine, geografije ali razrednega pouka. "Vse te osebe, ki so končale študij v Sloveniji ali znanje slovenskega jezika dokazujejo na drug način, lahko takoj dobijo službo za nedoločen čas," je poudarila.

Vsi ostali veljajo za nestrokovno zamenjavo, zaradi česar ne morejo dobiti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in polne plače.

"Tisti, ki so nestrokovna zamenjava, morajo pogodbo o zaposlitvi podaljševati vsakih pet mesecev, njihova plača pa je za 25 odstotkov nižja od polne plače, kar jih demotivira, da bi poučevali še naprej," je dejala Rimanova in poudarila, da so nestrokovne zamenjave za slovensko skupnost na Hrvaškem izjemno pomembne. "Z njimi rešujemo slovenščino, ker so to izvirne govorke, predvsem učiteljice, saj imamo na Hrvaškem zaenkrat samo enega učitelja slovenščine," je pojasnila.

Redna zaposlitev, četudi samo za šest ur na teden, prinaša zdravstveno in socialno zavarovanje. Poleg tega gre za spodbudo slovenski skupnosti, da poskrbi za učitelja in poskuša uvesti učenje slovenskega jezika še na kakšni osnovni šoli, ravnatelju šole pa lahko takoj zagotovi učitelja.

Nekaj ur učenja slovenščine na teden ni dovolj, zato morajo učitelji iskati dodatne ure. Nekateri tako učijo več predmetov na isti šoli, nekateri pa učijo slovenski jezik na več šolah.

"Imeli smo primere, da je, če je bila učiteljica slovenščine tudi profesorica drugih predmetov, na primer zgodovine, potem predavala tudi drugi predmet. Učiteljice, ki poučujejo na Reki ali v primorsko-goranjski županiji, pa poučujejo na več šolah. Ena bo zdaj na primer delala na štirih šolah, ena pa bo imela polovični delovni čas na šoli in polovičnega v drugi službi," je povedala Rimanova.

Delo na več šolah in iskanje dodatnih ur je eden od glavnih razlogov, zakaj se učitelji izogibajo poučevanju slovenščine na hrvaških šolah. Drugi je nižja plača, saj poučevanje slovenščine po modelu C plačuje hrvaško in ne slovensko ministrstvo za šolstvo, zaradi česar se bo učiteljica, ki bi lahko poučevala slovenščino na Hrvaškem ali v Sloveniji, raje se vozila na delo v Slovenijo.

Da bi poučevanje slovenščine na Hrvaškem financiralo slovensko ministrstvo za šolstvo, za slovensko skupnost na Hrvaškem ni rešitev, saj bi slovenska skupnost s tem izgubila pravico, ki ji pripada po zakonu.

"Če bi Slovenija napotila na delo učiteljico iz Slovenije, bi izgubili model C," je jasna Rimanova, ki v tem trenutku ne vidi druge rešitve, razen da skušata slovensko in hrvaško ministrstvo za šolstvo skupaj ugotoviti, kako lahko pomagata slovenski skupnosti pri reševanju tega, vedno večjega problema.

Na slovenskem ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) so zatrdili, da intenzivno spremljajo celostno problematiko poučevanja slovenskega jezika na Hrvaškem. Pojasnili so, da na Hrvaškem deluje šest učiteljic slovenskega jezika in kulture, ki jih v celoti financira MIZŠ.

Poleg dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture poteka tudi pouk slovenskega jezika po t.i. varaždinskem modelu v Varaždinski županiji, ki je ravno v fazi reorganizacije in ga tudi v celoti financira MIZŠ.

V okviru modela C pa so učitelji javni uslužbenci hrvaške države, ki jih v celoti financira Hrvaška. Na MIZŠ poudarjajo, da Slovenija teh učiteljev ne more nameščati.

Na MIZŠ se zavedajo problemov, ki jih ima slovenska skupnost na Hrvaškem z iskanjem učiteljev po modelu C. "Vsekakor MIZŠ pri svojem delovanju na Hrvaškem deluje z roko v roki z Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem, s katero smo ravno v fazi iskanja ustreznega kandidata, ki bi pokril dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture v Zagrebu in še enega, ki bi dodatno pokril to področje na Reki. Z Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem tudi skupaj razmišljamo, kako priti do kandidata za OŠ Bregana," so pojasnili za STA.