Dnevnik o krizi v zdravstvu (7. 9.)
Ljubljana, 6. septembra - Nina Knavs v komentarju Prijaznost Golobove vlade piše o urgencah, ki so zaradi ljudi, ki so izgubili osebnega zdravnika ali do njega nikakor ne morejo dostopati, preobremenjene. Avtorica meni, da so urgence, ki morajo prebivalcem omogočati osnovno zdravstveno oskrbo, ker je drugje ni, boleče svarilo pred vladanjem brez pričakovanj.
"V zdravstvu se hkrati vse bolj uveljavlja grozljiva premisa, da vsak pač ne bo mogel k svojemu zdravniku. Interventni ukrepi jo v nekaterih primerih celo uzakonjajo. Ob kratkih bolniških odsotnostih pacienti, ki se vendarle obrnejo na zdravstveno ustanovo, ne bodo več nujno prišli v stik z zdravnikom. Kaj hitro se lahko zgodi, da bo o teži njihovih težav - kot se je glede na pripovedi bralcev že dogajalo med pandemijo covida-19 - presojal kdo, ki za to ni ustrezno usposobljen. Drugi tak primer je uvajanje ambulant za prebivalce brez zdravnika, ki jih je mogoče razumeti kot izhod v sili, a je glede na dosedanje izkušnje upravičena bojazen, da bodo ostale še dolgo. Dovolj je, da se spomnimo na pro bono ambulante, ki še vedno trkajo na vest slovenske družbe. Obljube politikov, da ne bodo več potrebne, se niso nikoli uresničile. Golobovi vladi, ki daje bolj zavzeto kot zahteva, se lahko prijaznost do akterjev v zdravstvu obrestuje. Čas, ko je denarja v sistemu veliko, lahko omili napetosti, ki so se nakopičile skozi leta. S tem si je, ne da bi bistveno posegali v sistem, mogoče zagotoviti dokaj miren mandat."