Pisatelju Florjanu Lipušu veliki zlati častni znak avstrijske Koroške

Po Kaiserjevih besedah je Lipuš pomembno prispeval k ohranjanju slovenskega jezika. V delu govora, ki ga je izrekel v slovenščini, je deželni glavar dejal, da se z odlikovanjem želijo pokloniti Lipušu za njegovo pomembno literarno ustvarjanje. Dodal je, da je Lipuš pomembno obogatil slovensko kulturo na avstrijskem Koroškem in bistveno prispeval, da je slovenska literatura dobila svojo vlogo tudi na avstrijskem Koroškem, "deželi z dvema deželnima jezikoma".

Lipuš je v zahvalnem govoru povedal, da je vročitev odlikovanja zanj predvsem odlikovanje slovenskega jezika. Kot je menil, je lahko slovenščina za nekoga, ki nima slovanskih korenin, zelo zahteven jezik, a je izrazil upanje, da bo tudi v prihodnje spoštovana.

"Veselilo bi nas, če bi ga (slovenski jezik) spoštovali tudi ostale dni," je še dejal. Pred tem je v luči preteklega zgodovinskega viharnega dogajanja povedal, da je čudež, da so se Slovenci sploh ohranili in da se je ohranila tudi dvojina v slovenskem jeziku.

Lipuš je minuli mesec za svoje literarno delo prejel tudi častni doktorat celovške univerze.

Na odlikovanje Lipušu so se danes odzvali v Narodnem svetu koroških Slovencev (NSKS), eni od krovnih organizacij koroških Slovencev. Ob čestitki Lipušu so zapisali, da je "edinstven pisatelj, velikan slovenske besede, literarna osebnost, ki se ne rodi vsak dan", ter da je avstrijski pisatelj Peter Handke večkrat poudaril, da bi si zaslužil Nobelovo nagrado za književnost.

Ob tem so v NSKS še opozorili, da je na avstrijskem Koroškem prav sedaj prišlo do ukinitve magistrskega študija slavistike na celovški Alpe Jadranski univerzi.

Lipuš velja za najpomembnejšega slovenskega pisatelja na avstrijskem Koroškem. Prejel je skoraj vse pomembne kulturne in literarne nagrade tako v Avstriji kot Sloveniji. Leta 2019 je za izjemen prispevek k slovenski književnosti ter za nov in svež pogled na slovenstvo prejel slovenski zlati red za zasluge. Leto prej je kot prvi Slovenec prejel avstrijsko državno nagrado, najvišje avstrijsko priznanje za dosežke s področja umetnosti in kulture.

Prejel je tudi Prešernovo nagrado leta 2004 in nagrado Petrarca leta 2011. Leta 2005 je dobil tudi častno nagrado za literaturo republike Avstrije, pred tem že leta 1995 kulturno nagrado avstrijske Koroške. Leta 2013 je prejel nagrado Franz Nabl prestolnice avstrijske Štajerske Gradec.

Rodil se je 4. maj 1937 v Lobniku pri Železni Kapli na avstrijskem Koroškem. Njegovo pisateljsko delo obsega poleg nekaj scenskih del v prvi vrsti romane, kratko prozo in kulturnopolitične eseje. Poleg prvega romana Zmote dijaka Tjaža (1972) so med njegovimi najbolj znanimi deli Odstranitev moje vasi (1983), Srčne pege (1991), Stesnitev (1995), Boštjanov let (2003) in njegov zadnji roman Gramoz iz leta 2017.

Svoje prve literarne objave je imel Lipuš, čigar psevdonima sta tudi Boro Kostanek in Slavko Slovenec, v času gimnazijskih let. Leta 1966 je končal učiteljišče v Celovcu in nato bil učitelj na dvojezičnih šolah v Remšeniku in Lepeni. Od 1985 do upokojitve 1998 je bil vodja dvojezične ljudske šole v Šentlipšu, je objavljeno na spleti strani slovenska literatura na Koroškem.

Skupaj z Erikom Prunčem in Karlom Smollejem je leta 1960 zasnoval revijo mladje in za objavo v reviji tudi prevedel številna besedila. Revija je izhajala med letoma 1960 in 1991.

Lipuš v maternem jeziku piše o tematikah vojne in nacizma. Med drugo svetovno vojno je bil kot otrok priča, kako so nacisti aretirali njegovo mater, ki je umrla leta 1943 v koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Njegov oče je služil v nemški vojski.