Barbara Riman: Če ne bi bilo slovenskih kulturnih društev, bi lahko pozabili na slovensko manjšino na Hrvaškem

Predsednica Zveze slovenskih društev na Slovenskem ste že četrto leto. S kakšnimi izzivi se srečujete?

Izzivi, ki sta jih imela moja predhodnika Vinko Žibert in Darko Šonc, so bili predvsem umestitev pripadnikov slovenske skupnosti na Hrvaškem v hrvaško in slovensko politiko, da bi postali vidnejši, ter ureditev statusa Slovencev na Hrvaškem. Zdaj se soočamo z drugačnimi trendi.

Kakšnimi?

To so predvsem globalizacija, vprašanje mladih in vprašanje ohranjanja slovenskega jezika in kulture, še vedno pa se srečujemo tudi z dejstvom, da tako Hrvaška kot Slovenija pozabljata na Slovence na Hrvaškem. Če bi Slovenci hoteli postati vidnejši, bi morali postati tudi bolj politično aktivni. V Sloveniji pa po drugi strani še vedno nismo prišli v zavest Slovencev, da Slovenci na Hrvaškem nismo samo turisti, ampak tu tudi živimo. Mislim, da bi morali delati predvsem na mladih, otrocih in na uveljavljanju zakonskih pravic, ki jih imamo na Hrvaškem, kot je učenje slovenskega maternega jezika, slovenska skupnost pa bi še naprej morala ohranjati dobre slovensko-hrvaške stike, predvsem na mejnem območju.

Zveza slovenskih društev na Hrvaškem ima tako veliko več pomembnih vlog, kot je samo ta, da združuje in povezuje vsa slovenska društva na Hrvaškem?

Razlog se skriva v tem, da Slovenci na Hrvaškem nimajo svojega predstavnika v parlamentu in ne politične stranke, zato se zveza - čeprav gre za zvezo kulturnih društev - včasih pogovarja s politiki in opozarja na izzive in težave, na katere nas opozorijo iz posameznih društev. Kulturna društva so jedro slovenstva na Hrvaškem. Če ne bi bilo slovenskih kulturnih društev, bi lahko pozabili na slovensko manjšino na Hrvaškem. Predsedniki, prostovoljci, aktivisti delajo veliko delo.

Se Slovenija zaveda pomembnosti slovenskih društev za Slovence na Hrvaškem?

Mi smo zelo hvaležni in zadovoljni, da nas Slovenija prepozna, še vedno pa nisem prepričana, koliko se zaveda, da smo Slovenci v sosednjih državah nekaj pozitivnega. Slovenci na Hrvaškem hočemo narediti veliko, ampak tega nismo zmožni storiti sami iz različnih razlogov. Mladim Slovencem, ki odhajajo na študij v Slovenijo, ne moremo ponuditi eksistencialne varnosti znotraj slovenske skupnosti na Hrvaškem in se nam namreč zelo redko vrnejo nazaj. Tistim, ki se vrnejo, pa slovenska skupnost ne more dati dela, ker slovenska društva temeljijo predvsem na prostovoljstvu in ni profesionalizacije, ki bi nam omogočila, da bi lahko sami iskali evropske projekte, odpirali delovna mesta in ponujali te priložnosti mladim. Včasih imam občutek, da Slovenija od nas pričakuje veliko več, kot zmoremo, kar zna v slovenski skupnosti odpreti določene frustracije. Vidimo, kaj je treba narediti, a tega ne zmoremo, ker nismo dovolj močni, tudi finančno ne.

Kaj so najpogostejši izzivi, s katerimi se spopadajo društva?

Prvi izziv je to, kako pritegniti mlade in otroke in kako jih motivirati v času globalizacije. Mladi in otroci bi videli večjo uporabnost slovenskega jezika, če bi jih peljali na kakšne izlete, če bi se povezovali s slovenskimi šolami ali če bi iniciativa povezovanja prišla tudi s strani Slovenije. Potem bi se verjetno več odločali za učenje slovenskega jezika, saj bi tako videli, da so z znanjem dobili tudi širši vstop na trg šolanja in dela, da je slovenščina zelo uporabna in koristna. Drugi izziv je služba oz. kader. Večina dela v slovenskih društvih poteka na prostovoljni osnovi in zelo malo društev ima zaposleno tajnico, trenutno pa prihaja do birokratizacije vseh projektov. Vse to en prostovoljec težko naredi, mladi, ki bi se radi vključili, pa ne morejo delati zastonj. Tretji izziv je finančna podpora, ki je nizka predvsem za manjša društva. To so društva, ki jih Slovenija dojema kot izseljenska, ne pa zamejska društva, na primer društvi v Osijeku in Zadru, kjer so sicer izjemno aktivni. Problem je tudi, da vsa društva nimajo urejenih prostorov, nekatera zato, ker ne morejo plačati najemnine, kot je to na primer v Zadru, ali pa so ti prostori zelo neustrezni. Če ni urejenih prostorov, društva ne morejo organizirati delavnic, miklavževanj in podobnih dogodkov, posledica tega pa je, da ne morejo pomladiti društva. Slovensko društvo Bazovica na Reki na primer pomlaja društvo tako, da izvaja projekt Poletje na Bazovici, kjer zberejo 45 do 50 otrok, ki se potem učijo slovenskega jezika. Te otroke se povabi tudi na likovne delavnice, miklavževanje in na ta način postanejo stalni akterji slovenskega delovanja na Reki.

Prostovoljna je tudi funkcija predsednice Zveze slovenskih društev na Hrvaškem.

Tako je. Zaposlena sem na Inštitutu za narodnostna vprašanja, kjer imam zelo veliko podporo direktorice Sonje Novak Lukanović in mojega kolektiva, tako da to funkcijo lahko opravljam, nekatere aktivnosti pa se celo prepletajo z mojim delom. Zaradi mojega dela dobro poznam tudi izzive društev, poleg tega pa sem raziskovala migracije, zgodovino prejšnjih slovenskih društev in učenje slovenskega jezika v različnih oblikah. Zaradi vsega tega mogoče vidim malo širšo sliko slovenstva, zato zveza pritiska tudi k uvedbi slovenščine v osnovne in srednje šole ter na to, da bi Slovenci na Hrvaškem dobili lastno didaktično gradivo in svojega poslanca v saboru.

Tudi učenje slovenskega jezika na Hrvaškem je zasluga društev.

Tako je, vse pobude za učenje slovenščine so prišle iz društev ter od svetov in predstavnikov slovenske manjšine. Društva so jedro slovenstva in izdajajo tudi svoje biltene, brez katerih bi bili v mraku, ko gre za informiranje o dejavnostih v društvih. Saj na Hrvaškem pripadniki slovenske manjšine nimamo ne dnevnikov ne tednikov v slovenščini, ne radia ali televizije. Nobenih medijev.

Kako pa je s financiranjem društev?

Sredstev nikoli ni dovolj. Med letoma 2020 in 2022 smo imeli velike načrte, ki smo jih zaradi pandemije in manjše finančne podpore morali zmanjšati, predvsem ko gre za projekte, ki se nanašajo na mlade. Težko je tudi samo operativno delovanje, ker so slovenska društva razsejana po celotni Hrvaški in pričakujejo udeležbo na dogodkih. Temelji, ki so bili postavljeni ob ustanovitvi zveze, so trdni, mi pa jih poskušamo nadgrajevati. Ni dovolj, da se v društvih poje in pleše, ampak mora slovenski jezik zaživeti zunaj društev, saj bomo le tako pritegnili mlade, ki bodo mogoče postali bolj politično aktivni. Jaz sem raziskovalka in nočem biti politično aktivna, ampak se vseeno zavedam, da se moramo pogovarjati s politiko in da bi tiste slovenske posameznike, ki hočejo biti politično aktivni, morali podpreti.

20. maja bodo potekale volitve novega predsednika oziroma predsednice zveze? Boste znova kandidirali?

Z namestnico Jasmino Dlačić sva veliko razmišljali o ponovni kandidaturi. Po anonimni anketi, ki sva jo izvedli med predsedniki slovenskih društev na Hrvaškem ter zaradi pobud nekaterih društev, da so prav naju predlagali za novo vodstvo, sva se odločili kandidirati še enkrat. V prvem mandatu sva izpolnili skoraj vse zadane cilje. Nekaj jih je ostalo neizpolnjenih predvsem zaradi pandemije covida-19. Mogoče bova - če bova ponovno izvoljeni - poskušali uresničiti še kakšne neizgovorjene želje, povezane z razvojem slovenstva na Hrvaškem.