Uporabniško ime
Geslo

Še nimate uporabniškega imena in gesla?
Registrirajte se.

Pomoč

Soseda iz bloka na Ravnah, ki sta uresničila svoje olimpijske sanje

pripravil in pogovarjal se je Aljoša Žvirc

Peking, 11. februarja - Na olimpijskih igrah v Pekingu odet v barve Kosova v alpskem smučanju nastopa tudi Albin Tahiri. Koroški zobozdravnik je vse od leta 2017 del kosovskih odprav na velikih tekmovanjih, v Pekingu pa drugič nastopa na OI. Za njim je zanimiva zgodba, ki je v mladosti tesno povezana tudi prek prijateljstva z avtorjem teh vrstic.

Tako kot je Albin pred štirimi leti uresničil svoje sanje ter se prvič podal na olimpijske igre, tako sem tudi sam nekje sredi lanskega poletja izvedel, da sem v poročevalski vlogi izbran za potnika Slovenske tiskovne agencije na OI.

Glede na to, da je bila vzhičenost ob premiernem odhodu na tako velik športni dogodek izredno velika, pričakovanja ter živčnost od prvi zares dolgi službeni poti pa nič kaj manjša, sem kar malo pozabil na soseda, ki je celotno mladost preživel nadstropje pod menoj v enem od blokov na Ravnah na Koroškem.

Predel, v katerem sva živela, je lokalnemu prebivalstvu znan kot Gramoznica, saj so tu nekoč kopali gramoz. Sredi tega predela so bila igrišča, okoli so se s štirimi nadstropji dvigali bloki, posledično pa so nas "barabine" starši imeli ves čas na očeh.

Niso pa slišali, o čem vse je tekla beseda nad mladimi in vihravimi dečki, ki je vsak po svoje sanjal, kaj bo v življenju napravil. Mnoge želje so bile res neizvedljive, spet druge realne. Kam bi uvrstil Tahirijeve sanje o nastopu na olimpijskih igrah ter moje, ko bi z njih poročal o njegovih uspehih, ne vem. A ravno to se je, mislim da okoli 23 ali 24 let kasneje, uresničilo.

Toda do zavedanja, da bova kot udeleženca na OI, on v svojem športu, jaz pa kot poročevalec, predstavljala svoj blok št. 13 na Ravnah na Koroškem, sem prišel šele nekaj tednov pred odhodom v Peking. Takrat mi je sestra namreč dejala, da bi utegnila biti edina predstavnika doslej, ki sta na olimpijskih igrah nastopila ali se jih udeležila iz istega bloka. Pred tem o tem niti nisem razmišljal, vseeno pa sem ta podatek nekako želel Albinu zamolčati in mu ga izdati v Yanqingu.

Takoj sva se dogovorila za srečanje v Yanqingu, četudi je za novinarja logistično priti tja kar nočna mora ob vseh čudno zastavljenih linijah avtobusov na teh igrah. Dobila sva se in za spomin "stisnila enega selfieja". In to brez mask, kar je bilo najino edino kršenje protokolov tisti dan.

Tudi kar se tiče pogovora sva ga kot se nekako spodobi izpeljala profesionalno, da bodo izjave v tonski obliki normalne, primerne, z vikanjem, uradnimi vprašanji. Obema pa je bilo bržčas neugodno, ko bi lahko po domače, koroško "sekala" ure in ure ter obujala spomine.

Na enega tako moja kot njegova starša najbrž nista ponosna, povezan pa je z našimi "osebnimi olimpijskimi igrami". Kot nadobudni mulci smo merili, kdo bo skočil dlje, kdo bo hitrejši, bolj močan in tako naprej. Seveda z mislimi na olimpijske igre.

Tako smo po koncu namišljenih tekmovanj prišli tudi do "sijajne" ideje, da prižgemo olimpijski ogenj. To početi na suhem travniku oziroma pobočju dobra ideja ravno ni bila, a kdo bo ustavil nekaj mulcev, ki si predstavljajo, da so večji od sveta.

No, pobočje je hitro zagorelo, ko je veter začel bučati, naš olimpijski ogenj pa se je razširil zelo hitro. Na srečo je to eden od prisebnih mož iz sosednjega bloka uspel pogasiti sam s preperelo, vlažno desko, preden so se gasilci sporazumeli glede lokacije gašenja.

"Kot majhen fant sem vselej sanjal o nastopu na olimpijskih igrah. Tako smo tudi v mladosti zganjali številne vragolije. Nekoč smo želeli napraviti olimpijski ogenj, a nam je spodletelo ter smo zažgali celotno pobočje travnika ... Zelo zanimiva zgodba in glej ga zlomka, okoli 20, 25 let kasneje, sva res oba na OI, jaz v vlogi športnika, vi v vlogi novinarja," je ta spomin iz mladosti hitro priklical Tahiri.

Obisk policije tisti večer najprej v tretjem nadstropju pri Tahiriju ter nato še v četrtem pri meni ni bil prijeten, še posebej ne za starše obeh, ki še danes iz istega bloka kot nekoč z malodane še vedno istim razočaranjem v očeh pogledujejo na bližnje, nekoč pogorelo pobočje.

Podatek, da bi utegnil biti najin blok edini blok na teh OI v Pekingu z dvema udeležencema, je leto in pol mlajšega Albina osupnil. Tega resda nisem preveril, niti ne vem, kje bi začel z iskanjem. Ampak zagotovo takšnih primerov ni veliko.

"Ne vem, to bi morala res pobrskati v arhivu, če sva edina s takšno zgodbo," mi v smehu odvrne. "Če bi mi deset let nazaj kdo rekel, da bova soseda skupaj tukaj v Pekingu, ne vem, če bi verjel. To je zagotovo posebno doživetje. Na nek način nama je obema uspelo. Res sem vesel," se je še odzval Tahiri.

Poslušati njegovo zgodbo, o tem, kaj vse je žrtvoval, da se je lahko drugič podal na OI, je bilo na trenutke kar presenetljivo. "Dva meseca neplačanega dopusta?" sem mu odvrnil kar z vprašanjem.

V drobovje vsega tega, priprav na igre ter svojega življenja, je šel v vseh pripetih tonskih izjavah, v očeh pa sem mu videl, da je bil pomirjen, ker je že večkrat uresničil svoje sanje. Resda je bil nekajkrat prej že na svetovnih prvenstvih (St. Moritz 2017 in Are 2019) ter v Pyeongchangu 2018 na OI, a vsake igre so nekaj posebnega. Le dejstvo, da je druženje oteženo, mu malce kazi celotno podobo o igrah v Pekingu.

Sicer pa Tahirija ne spoštujem zgolj kot športnika, temveč tudi kot osebo. Vedno je bil vedrega obraza, tudi ko mu ni šlo najbolje v smučanju. Vedno je verjel, da če mu v športu ne bi uspelo, bi imel v zaledju misel na medicino. Zdaj je specializant oralne kirurgije v Zdravstvenemu domu Maribor dr. Adolfa Drolca, tako da lahko rečem, da mu je uspelo. Vse, kar si je zamislil kot otrok na našem igrišču med bloki.

"Kirurgija mi je bila ves čas pri srcu, potem pa sem se v četrtem letniku, tudi zavoljo tega, da bi lahko še naprej smučal, odločil za dentalno medicino. Ampak tudi tam sem skozi čas spoznal, da mi kirurgija vseeno najbolj leži oziroma mi je najbolj pri srcu. Tri leta sem delal kot splošni zobozdravnik v zasebnem dentalnem centru, oktobra letos pa sem uspešno dobil razpis za specializacijo oralne kirurgije," mi je še malce o svojem poklicu razložil, potem ko se nisva videla kar nekaj časa.

Konec koncev lahko to, da mi je uspelo, kar sem si zamislil, rečem tudi zase. V športu nikoli nisem imel toliko discipline kot moj sosed, verjel pa sem, da me bodo šport, poznavanje tega in želja po pisanju, nekoč popeljali na OI. Resda o njegovih podvigih na olimpijskih igrah ne poročam tako, kot sva si takrat zamislila, o kolajnah, ampak tam sva bila oba, v Yanqingu med slalomskima vožnjama žensk.

Dolgo sva v kleni koroščini obujala spomine, se smejala, šalila in v tistem trenutku sva bila oba spet v mladosti, ko smo bili brez skrbi, ter "doma med bloki", čeprav skoraj 9000 km stran od domovine.

Ko je bil čas, da se odpravi v tamkajšnjo olimpijsko vas, mene pa je čakalo še nekaj dela, sva se zmenila za pivo ob prvi priložnosti, ko se vidiva bodisi v Ljubljani, Mariboru bodisi na Ravnah na Koroškem. Morda pa takrat obudiva še kakšno anekdoto iz mladosti ali preveriva, če so se uresničile še kakšne druge najine sanje.

alz/gj
© STA, 2022