Tokio 2020 za Slovenijo najuspešnejše poletne olimpijske igre

Ta je bila ob dopolnjenih 30 letih države na sončni strani Alp že tako zelo bogata z uspehi na mednarodni ravni, 54-članska slovenska odprava pa je v Tokiu poskrbela za nove presežke, prvence in tudi čustvene zgodbe tako ob izpolnjenih kot neuresničenih olimpijskih sanjah.

Pet kolajn, od tega tri zlate

Slovenija se lahko od Barcelone 1992 zdaj pohvali z osmimi zlatimi odličji z osmih poletnih OI, ter še z devetimi srebrnimi kolajnami in 11 bronastimi.

Na igrah v deželi vzhajajočega sonca so se z zlatom okitili kanuist Benjamin Savšek, kolesar Primož Roglič in plezalka Janja Garnbret. Srebro si je okoli vratu nadela judoistka Tina Trstenjak, bron pa je pripadel še kolesarju Tadeju Pogačarju.

Prav s kolesarstvom se je začelo slovensko zbiranje kolajn v prvih dneh OI v Tokiu. Po zahtevni razgibani cestni preizkušnji je prvo slovensko kolajno na OI v kolesarstvu osvojil dvakratni zmagovalec Toura Pogačar.

Šlo je za kolajno, ki jo je slovenska javnost potihoma pričakovala, je pa kasneje Roglič, nesrečnik s Toura, kjer so mu padci odvzeli možnost v boju za skupno zmago, nato z zlatom v kronometru še nadgradil bogato zbirko največjih kolesarskih uspehov v zadnjih letih.

Kisovčan je kot feniks iz pepela vstal po težavah na cestni preizkušnji in osupnil celotno športno javnost, ne le slovensko. Za več kot minuto je opravil s tekmeci in na trasi, ki mu je bila pisana na koži, vnovič dokazal, da se po razočaranjih in padcih pobere še močnejši.

Pred Rogličevim zlatom sta se s kolajnama okitila še Savšek in Trstenjakova.

Savšek je postregel z brezhibno predstavo v finalu kanuističnega slaloma na divjih vodah. Telekomunikacijski elektrotehnik je z brzicami v centru Kasai vzpostavil posebno vez, ko je bilo to najbolj potrebno in se podpisal pod prvo zlato kolajno na divjih vodah po srebrnih kolajnah Andraža Vehovarja (Atlanta 1996) in Petra Kauzerja (Rio 2016).

Pritisk ni zlomil niti Trstenjakove v najbolj legendarnem judoističnem svetišču na svetu. Tridesetletna Celjanka je morala na tatamiju dvorane Nippon Budokan priznati premoč le Francozinji Clarisse Agbegnenou.

Tekmici, prijateljici in že dlje časa prevladujoči predstavnici v kategoriji do 63 kilogramov sta po dvoboju v svet z eno od fotografij OI ponesli tudi pomembno sporočilo, da je kljub ogorčenim bojem moč ohranjati športno tekmovalnost in pristne odnose.

Za konec slovenskih kolajn še največja vseh časov

Če je pritisk na velikem tekmovanju, ki obenem poteka vsaka štiri leta, izjemen, kaj potem poreči za disciplino, ki se tam znajde prvič in z najbolj prevladujočo športnico v zgodovini te discipline? S pritiskom že vnaprej obešene zlate kolajne se je spopadla Janja Garnbret.

Dvaindvajsetletna Korošica je premagala vse ovire, se vpisala v zgodovino ter si bržčas dokončno prislužila oznako "G.O.A.T" oz. največja vseh časov. Tekmice ji niso segle do pet na balvanih in težavnosti, za nameček pa je postavila še državni rekord v hitrosti. Kombinacijah vseh treh disciplin je ustoličila kraljico plezanja, ki si je ta naziv zaslužila že prej, a ga zdaj kronala še na igrah vseh iger.

Razumljivo čustveno je pospremila vso odpadlo breme pritiska tako domače kot tuje javnosti. Breme, ki si ga je v največji meri nadela kar sama.

Pika na i bi bila še košarkarska kolajna

Svojo piko na i odličnim predstavam slovenskih športnikov v Tokiu so želeli dodati še košarkarji. Kolektiv, ki ga je s strani vodil selektor Aleksander Sekulić, na parketu pa mu je poveljeval Luka Dončić, se je sprehodil skozi skupinski del in po zmagi proti Nemčiji prišel do dveh tekem za odličje.

Obe so sicer Slovenci izgubili, a vseeno združili celotno državo, ki je tudi ob zgodnjih urah neprestano spremljala svoje ljubljence na poti do zgodovinskega dosežka. Prva moštvena kolajna se je izmuznila za drobec sekunde oziroma blokado Francoza Nicolasa Batuma v polfinalu OI, nato pa je Dončića in soigralce v boju za bron ustavil še avstralski stroj z odličnim Pattyjem Millsem.

Vseeno je slovenska javnost dihala s košarkarji podobno kot pred štirimi leti ob evropskem naslovu v Istanbulu. Na koncu pa tudi četrto mesto pomeni vsaj potrditev, da Slovenija spada med najboljše na svetu, če bo že košarkarje same težko prepričati s krilatico, da so njihove predstave, odrekanja ter predvsem moštveni duh vredni toliko kot zlata kolajna.

Pri nekaterih priložnosti dobesedno padle v vodo

Slovenija je pričakovala še kolajno v atletiki s Kristjanom Čehom. Toda mladenič, ki je letos presegel vsa pričakovanja in magično 70-metrsko znamko, se je moral na najbolj pomembni tekmi zadovoljiti s petim mestom in vnovičnimi vprašanji glede dogajanja v zakulisju okoli trenerja in njegovega dekleta.

Priložnosti bo za 22-letnega Ptujčana še dovolj, se je pa kolajna za kakšen udarec izmuznila taekwondoistu Ivanu Trajkoviću, za en met Kaji Kajzer v judu do 57 kg, medtem ko valovi v lovu na bron niso bili dovolj naklonjeni jadralkama Tini Mrak in Veroniki Macarol. Poleg omenjenih je tudi Tina Šutej v skoku s palico končala na petem mestu, medtem ko je pričakovanja presegla Maruša Mišmaš Zrimšek s šestim v teku na 3000 m z zaprekami.

Posebno omembno si zasluži tudi slovenska namiznoteniška reprezentanca s prvim ekipnim nastopom na OI, kot del odprave pa je Darko Jorgić spisal posebno zgodbo z uvrstitvijo v četrtfinale v močni posamični konkurenci. S tem je več kot presegel pričakovanja na svojih prvih in zagotovo ne zadnjih OI.

Finale si je priborila še strelka Živa Dvoršak s sedmim mestom z zračno puško v trojnem položaju, Adrian Gomboc pa je bil v judu do 66 kg na koncu sedmi, potem ko se je znašel v repasažu v lovu na bron. To so bile vse slovenske uvrstitve med najboljših deset.

Slovenska javnost je veliko pričakovala tudi od Špele Ponomarenko Janić ter Anje Osterman v kajaku kanuju na mirnih vodah, a sta v enem bolj nenavadnih prizorov na OI slovenski tekmovalki končali v vodi s prevrnjenim čolnom na poti do zanesljive uvrstitve v finale in boj za kolajne.