32 dni do OI - Japonska je sinonim za borilne veščine

Skupna nadpomenka za vse japonske borilne veščine na japonskem je budo. In verjeli ali ne, na Japonskem gojijo preko 60 borilnih veščin. Pri tem se vztrajno držijo pojma veščina, saj klub prehodu v moderni šport pri tem še vedno združujejo zbližanje telesa ter duha, tako da treningi niso namenjeni le samoobrambi, ampak tudi mentalni rasti posameznika.

Pojav borilnih veščin na Japonskem po nekaterih podatkih sega v Indijo, kjer so kot prvi razvili borilne veščine, menihi pa naj bi jih preko Kitajske v srednjem veku prinesli tudi na Japonsko. V tem obdobju naj bi nastala še danes uporabljana borilna veščina jiu jitsu.

Pri tem jitsu oz. jutsu pomeni tehniko oz. umetnost , ki pripelje do doja. Beseda do pa je pogosto končnica imen japonskih borilnih veščin in pomeni pot, ki jo vadeči prehodijo s pomočjo mentalnega napredka pri vadbi. Zgodba ima dokazano dolgo tradicijo, saj je bila prva šola, kjer so poučevali jiu jitsu (nežna tehnika oz. umetnost) na Japonskem ustanovljena že leta 1532.

V Sloveniji in Evropi je močno razširjen tudi karate, ki v prevodu pomeni prazna roka. Ta se je razvil iz obdobja, ko so imeli pravico do orožja na Japonskem le samuraji. Jiu jitsu in karate sta bila izredno učinkovita in očitno tudi zelo moteča za Američane, ki so po drugi svetovni vojni zasedli deželo vzhajajočega sonca. Obe borilni veščini so do leta 1951 prepovedali, s tem pa sta se močno začela razvijati predvsem judo in aikido.

Med japonskimi borilnimi športi je v tem trenutku najbolj razširjen judo, kar je tudi posledica dejstva, da je dolga desetletja del programa olimpijskih iger. Gre za eno mlajših veščin, katere utemeljitelj je bil ob koncu 19. stoletja Jigoro Kano. Večina tehnik izvira iz jiu jitsuja, zaradi metov in vzvodov pa najbolj spominja na obliko rokoborbe v kimonih, a za razliko od gole borilne veščine tudi judo vsebuje svojo pot oz. do.

Vsakemu zahodnjaku sta znana vsaj še pojma samuraj in nindža. Samuraji so bili sprva le običajna vojska japonskih vladarjev, ki so se v srednjem veku z uveljavitvijo šogunov razvili v nekakšno vojaško plemstvo, ki je prevzelo tudi politične naloge, predvsem pa so bili znani kot izredni bojevniki.

Tudi za nindže velja, da je bila na prvem mestu izvedba naloge in da njihove veščine niso imele veliko skupnega z miselnostjo. Kasnejša filmska industrija je nindže prikazala kot izredno usposobljene bojevnike, a več ali manj z negativnim predznakom.

Opis je delno resničen, saj so bile nindže nekakšni elitni vojaki, ki so imeli največjo vlogo v obdobju pred industrializacijo in so opravljali naloge vohunov, izvidnikov, pa tudi saboterjev in morilcev. Vsekakor je bila podlaga izredna usposobljenost.