Uporabniško ime
Geslo

Še nimate uporabniškega imena in gesla?
Registrirajte se.

Pomoč

Peterle za STA: Dokler se bomo gledali čez merilnike pušk druge svetovne vojne in revolucije, ne bo potrebnega napredka

pogovarjal se je Aleš Kocjan

Ljubljana, 4. decembra - Če si v Sloveniji želimo sožitja in miru ter potrebnega napredka, bomo morali enkrat dokončno potegniti črto pod zgodovino, je pred 30. obletnico plebiscita za STA povedal takratni predsednik vlade Lojze Peterle. Potrebe po posebnem sporazum o sodelovanju med strankami ne vidi, si pa nasploh želi manj nagajanja in več sodelovanja.

Ljubljana.
Prvi predsednik vlade Lojze Peterle.
Foto: Nebojša Tejić/STA
Arhiv STA

Ljubljana.
Prvi predsednik demokratično izvoljene slovenske vlade Lojze Peterle.
Foto: Nebojša Tejić/STA
Arhiv STA

Peterle pri obujanju spominov na dogodke pred 30 leti, ko je 23. decembra 1990 v Sloveniji prišlo do plebiscita, na katerem se je velika večina odločila za samostojnost, kot ključno izpostavi zmago Demosa na volitvah aprila 1990. "Če Demos takrat ne bi zmagal, plebiscita ne bi bilo", meni.

Kot drugo izpostavi dejstvo, da je njegova vlada že dan po izvolitvi maja 1990 začela z oblikovanjem lastne vojske. Tako smo s "prvim postrojem en teden pred plebiscitom ljudem pokazali, da imamo tudi realno silo, s katero bomo zavarovali našo voljo po svobodni slovenski državi".

Med ključnimi dogodki pa poleg vrha Demosa v Poljčah 9. in 10. novembra 1990, kjer je padla odločitev o plebiscitu, izpostavlja še podpis sporazuma strank o skupnem nastopu na plebiscitu 6. decembra 1990. "V duhu zgodovinskega cilja je bilo zelo pomembno, da je Demos povabil k sodelovanju opozicijo in da je prišlo do sporazuma. Posledica tega je bila, da je bil zakon, na podlagi katerega je bil izveden plebiscit, v skupščini sprejet brez glasu proti. Sporazum je pomenil močno sporočilo ljudem, da je slovenska politika enotna," je dejal.

O motivih opozicije za podpis Peterle ne želi špekulirati: "Zame je bilo ključno dejstvo, da je po mučnih in dolgih pogajanjih do sporazuma prišlo. Res pa je, da marsikdo v Demosu npr. pogoja opozicije, da se mora za referendum, če želi uspeti, izreči večina volilnih upravičencev, ni videl ravno kot podporo plebiscitu, ampak poskus oviranja in zavlačevanja."

Sam nikoli ni dvomil, da plebiscit ne bi uspel, ni pa pričakoval tako prepričljivega izida. "To, da se je za osamosvojitev izreklo 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev oziroma 95 odstotka udeleženih, je bilo zelo pomembno tako navznoter kot navzven. Navznoter je prispevalo k temu, da ni prišlo do močnejše delitve, navzven pa je vladi dajalo potrebno legitimnost v pogajanjih z Beogradom. Tudi svet je moral vzeti na znanje jasno in demokratično izraženo voljo," pravi.

Tudi z razglasitve izidov 26. decembra 1990 se najbolj spomni navdušenja, ker je za samostojnost glasovalo toliko ljudi, hkrati pa zavedanja, da je treba nadaljevati s pravimi koraki: "Obstajala so namreč različna mnenja, kdaj razglasiti samostojnost. Na sestanku v Poljčah so nekateri zastopali idejo, da bi suverenost razglasili kar na dan razglasitve izidov plebiscita. Vlada je na srečo nastopila z zelo treznimi pogledi, kar je pripeljalo do dogovora, da moramo samostojnost razglasiti najpozneje v šestih mesecih. Takrat namreč še nismo bili pripravljeni za morebitni močnejši vojaški spopad."

Med podrobnosti, ki do zdaj niso bile tako znane, med drugim navaja, da je do sestanka v Poljčah prišlo, ne da bi o tem razpravljalo predsedstvo Demosa, ali na primer, da so se za tiskanje rezervnega denarja odločili kar v njegovi kuhinji. Na dan plebiscita je bil že deponiran sredi Ljubljane za primer, če bi Beograd "trdo odgovoril".

Na vprašanje, ali bi politika danes, ko Slovenijo in svet ogroža pandemija covida-19, znova potrebovala podoben sporazum, kot je bil sporazum o skupnem nastopu na plebiscitu, odgovarja negativno: "Imamo demokratično izvoljeno vlado, ki ima mandat, odgovornost in potrebno večino v DZ za izvajanje svoje politike. Ni treba za vsako stvar nacionalnega soglasja. Če pa gre zelo zares - in zdaj gre - je zelo škodljiva filozofija 'naj sosedu koza crkne'. Mislim, da je bil 'skupni duh' pred tridesetimi leti močnejši. Danes so težave že z bontonom."

"Da opozicija danes v tej stiski, ki zadeva številne sodržavljane, pritiska samo na eno stvar, na zamenjavo oblasti za vsako ceno, je zame v nasprotju z nacionalnimi interesi. Posebej ob dejstvu, da je prejšnja vlada sama odstopila in napravila prostor zdajšnji. In zdaj, pravzaprav že 30 let, zaposlovati vso Slovenijo z alergijo proti Janezu Janši, ki je šla celo do nasilnih izgredov, ne more biti ravno državotvoren odgovor na delo vlade," je kritičen.

Kljub temu pa se mu zdi koristno, da bi si politika pri nekaterih temah prišla bližje, npr. ko gre za preseganje delitev iz zgodovine: "Do zdaj ne poznam namreč nobenega političnega srečanja, na katerem ne bi na koncu prišlo do razprave o drugi svetovni vojni in revoluciji, pa je komajda še kdo živ iz tistih časov. Do tega prihaja, ker zadev nismo predelali in presegli. Enkrat bo treba reči 'kar je bilo, je bilo' in iti naprej. Dokler se bomo gledali čez merilnike pušk druge svetovne vojne in revolucije, namreč ne bo miru in potrebnega napredka."

Hkrati si želi, da bi v razpravah izhajali predvsem iz tistega, "kar nas res veže, kot so npr. osamosvojitev, vojna za Slovenijo in vstop v EU".

"Kot težavo zadnjih desetletjih vidim tudi, da v Sloveniji ni prišlo do strukturnih premikov, kot v številnih drugih nekdanjih komunističnih državah. Pri nas smo formalno vpeljali demokracijo, dejansko pa veliko stvari poteka po starem. Predvsem se nam dogaja isti koncept moči. Slovenija je v marsičem prepričljivo uvedla evropske standarde, v marsičem pa se je samo prilagodila. Da nam pravna država ne deluje dobro, ne ugotavlja samo desnica. Še bolj me skrbi pomanjkljivo spoštovanje dostojanstva drugih in drugačnih. Želim si, da bi bili veseli drug drugega", pravi.

Ob aktualnih razpravah o tem, kako spremeniti volilno zakonodajo, pravi, da bi bilo bolje kot ukiniti volilne okraje te ustrezno popraviti: "Če volilne okraje ukinemo, pridobijo predvsem veliki mestni centri oziroma uveljavljeni obrazi z ekranov. Zdajšnji volilni sistem z volilnimi okraji nam je omogočil, da so prišli v politiko tudi ljudje, ki jih nismo poznali kot neke velike politike, so jim pa ljudje zaupali, da jih zastopajo. In to kakovost volilnega sistema velja ohraniti."

Ko gre za zunanjo politiko, meni, da bi bilo dobro, da bi bila politika sposobna večjega soglasja "in da ne bi imeli položaja, ko bi ena vlada hodila v Washington, druga pa v Moskvo".

Dilema, ali naj se Slovenija raje usmeri k t. i. višegrajski skupini ali k jedrni Evropi, se mu ne zdi bistvena: "Del jedrne Evrope smo kot del srednje Evrope, ki ima posebno politično, zgodovinsko in kulturno izkušnjo, zato tudi drugačne občutljivosti, kar pomeni, da vidimo nekatere zadeve, tudi vrednote, nekoliko drugače, kot jih vidijo v Bruslju. Zato mislim, da bi moral Bruselj bolj delati na razumevanju razlike, zakaj je srednja Evropa nekoliko drugačna. Potrebnega je več dialoga."

Slovenija lahko ta dialog po njegovem podpira s kreativnimi predlogi. Zato pozdravlja pismo premierja Janeza Janše evropskim voditeljem glede vprašanja pogojevanja pomoči po epidemiji z vprašanjem vladavine prava: "Pismo ne krepi blokade, ampak z realpolitičnim občutkom teži k deblokadi. Tako ga je razumela tudi Angela Merkel. Le zakaj bi bili pasivni?"

Na vprašanje, kako se je poklic politika spremenil v dobrih 30 letih, torej od takrat, ko je tudi sam aktivno vstopil v politiko, ugotavlja, da je prišlo predvsem do njegovega razvrednotenja: "Pred 30 leti se je politiko razumelo drugače. Takrat smo se lotili nekega zgodovinskega projekta in tudi uspeli. Nato pa je sledila neka igra moči, v kateri je čedalje bolj prihajal v ospredje boj za oblast oziroma denar. Bolj je šlo za obvladovanje kot za vladanje, celo za privatizacijo države, za ozke interese," je navedel.

Do zaostritev in stare terminologije pride danes ravno pri vprašanjih financ - "ko zadeneš nek monopol, neko formalno ali neformalno strukturo, ki ima korenine v nedemokratičnih časih, je takoj vse narobe. A demokracijo smo uvedli zato, da lahko pride do spremembe, da se se korupcija ne vkoplje trajno. Zadeve ne rešiš tako, da jo proglasiš za 'ideološko', nedotakljivo. Ideološke teme so pri nas ključne", pravi.

Komentiral je tudi ustavitev tekoče financiranja STA, ki je nastala ob osamosvojitvi Slovenije: "V 'sporu' ne uživam. Če je treba kaj razčistiti, naj se to zgodi v skladu z odgovornostjo lastnika in poslanstvom agencije, kot je bilo določeno ob njenem nastanku," je navedel.

In kaj si želi za Slovenijo čez 30 let? "Kot dedek si želim močno pomlajene Slovenije z veseljem do življenja. Želim si, da bi Slovenija ostala zvesta združevalnim vrednotam osamosvojitve in demokratizacije ter da bi se zedinila za osnove, iz katerih bomo sproščeno živeli skupaj. Ne moremo namreč delati združene Evrope tako, da smo razdeljeni doma. Različnost bogati, razdeljenost škoduje," je opozoril.

Zato je po njegovih besedah "velika naloga politike, da združi sile za tisto, kar moramo narediti za skupno rast, k čemur spada tudi umik tem o preteklosti na evropski način - z resnicoljubnostjo in pravičnostjo. Dajmo mrtvim mir, živim pa podlago za dostojno prihodnost. Če bomo našli vire našega sožitja, bomo tudi kos nalogam in izzivom, ki se danes pojavljajo, pri čemer je epidemija zgolj eden od njih. Čas okrog plebiscita daje dober navdih za to."

ako/moz
© STA, 2020