Liffe: V filmu Asistentka o toksičnem delovnem okolju

Kot je mogoče prebrati na spletni strani Liffa, je Asistentka prvi film "dobe MeToo", ki na spored prihaja po obsodbi producenta Harveyja Weinsteina na 23-letno zaporno kazen. Celovečerni prvenec avstralske režiserke Kitty Green pripoveduje o Jane, mladi asistentki, ki v želji, da bi nekoč postala producentka, opravlja delo deklice za vse, kar njena firma, zlasti pa šef, v resnici popolnoma opazno izkorišča.

Po besedah novinarke Ane Jurc, ki je vodila pogovor, ob MMC-jevi filmski premieri v sklopu Liffa, je najočitnejša avtorska odločitev režiserke, da nikoli ne pokaže osrednjega antagonista filma. Dogajanje je postavljeno v pisarniško okolje očitno produkcijskega podjetja in šef je neka oseba, ki bi lahko bil Weinstein, ali pa morda tudi ne, saj ni nikoli omenjen z imenom. Kot je opozorila, gre za prijem, ki je sicer znan iz nekega drugega žanra - grozljivk.

Kot je povedala filmska kritičarka Petra Meterc, je film ves čas gledala kot triler in to ravno zaradi tega, "ker ta glavni protagonist oz. glavna pošast ni prikazana, jo pa ves čas čutiš v ozračju pisarne". Hkrati se ji je tak primer zdel zelo dober za družbeno temo, saj film s tem sporoča, da ne gre samo za Weinsteina, ampak da gre lahko za kogarkoli.

Gledalec vse čas spremlja obraz protagonistke, na katerem se zrcalijo groza, strah, pričakovanje tega, kar še sledi in "na neki točki te postane tudi strah za protagonistko ravno zato, ker je v tem okolju in v tem strahu ves čas sama in nima nobenega zaveznika v teh pisarnah," meni filmska kritičarka.

Dialogov, razen nekih naključnih fraz, ki si jih protagonistka filma izmenjuje s svojimi sodelavci, v filmu skorajda ni. Gledalec je tako ves čas osredotočen bodisi na njen obraz bodisi na njena opravila, zaradi česar po besedah Petre Meterc film deluje zelo dokumentaristično.

Film po besedah Ane Jurc v najširšem smislu tematizira vprašanje zlorabe položaja in moči ljudi, ki so na najvišjih položajih, in nazorno pokaže, da je okoli storilca vedno mreža ljudi, ki so natrenirani, da odvrnejo pogled, kadar je to potrebno, in ne postavljajo vprašanj.

Ob vprašanju sokrivde se je direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač navezala na primer iz domačega okolja, ko so na inštitutu začeli zbirati pričevanja o spolnem nadlegovanju in nasilju, konkretno na zgodbo z ene izmed ljubljanskih osnovnih šol. Ob tem je poudarila, da spolno nadlegovaje in nasilje nista nikoli individualna stvar, ampak sta vedno posledica strukture, individualna izkušnja pa to strukturo razkriva.

Režiserka Kitty Green pa je o filmu povedala: "Gibanje #MeToo (Jaztudi) se je osredotočalo na moške, plenilce, in ne na vprašanje, kako pritegniti več žensk v filmsko industrijo ter kako zagotoviti večjo varnost in nediskriminatornost delovnega okolja. To sem postavila v žarišče."

"Vemo, kaj se dogaja za temi vrati, o tem se je poročalo, ne poznamo pa kolesja, ki se vrti pred temi vrati, kulture, ki obdaja molk, zastrupljujočega delovnega okolja. Ob pisanju scenarija sem v ospredje postavila te drobne trenutke, ki žensko oropajo samozavesti, ki lahko spodkopljejo njeno prepričanost vase in jo pustijo brez poti navzgor ali naprej," so njene besede povzeli na spletni strani Liffa.

Prvi virtualni Liffe je štartal v sredo. Na prvi dan so zabeležili 420 ogledov prek obeh platform: Cinesquare.net in v videoteki DKino televizije Telekoma Slovenije, so sporočili iz Cankarjevega doma. Morebitne tehnične zaplete, kot zagotovili, rešujejo sproti oz. v najkrajšem možnem času. V ta namen so objavili več kontaktov: info@cd-cc.si, mensur.hodzic@cd-cc.si in telefonsko številko 031 388 911, na vprašanje obiskovalcev pa ažurno odgovarjajo tudi prek socialnih omrežij.