Uporabniško ime
Geslo

Še nimate uporabniškega imena in gesla?
Registrirajte se.

Pomoč

Van der Bellen: Nov občutek pripadnosti na avstrijskem Koroškem je povsem drugačen od starih ločnic

intervju je objavljen kot del sodelovanja med STA in APA ob stoti obletnici koroškega plebiscita

Dunaj, 8. oktobra - Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen je v skupnem pogovoru za APA in STA ob stoti obletnici koroškega plebiscita izpostavil nov občutek pripadnosti na avstrijskem Koroškem, ki je povsem drugačna od starih ločnic. Opozoril je, da bi bilo škoda, če bi se dvojezičnost izgubila, in da je napočil skrajni čas, da se ta trend obrne.

Avstrija, Dunaj.
Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen v skupnem intervjuju za APA in STA ob stoti obletnici koroškega plebiscita.
Foto: APA/STA

Avstrija, Dunaj.
Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen v skupnem intervjuju za APA in STA ob stoti obletnici koroškega plebiscita.
Foto: APA/STA

Kot je še dejal v pogovoru za avstrijsko tiskovno agencijo APA, STA pa je posredovala del vprašanj, je bil pritisk asimilacije na avstrijskem Koroškem pred desetletji zelo velik, v zadnjih desetih letih pa je razvoj ubral drugačno, pozitivno pot. Dvostranske odnose med država je ocenil kot odlične, kar kažejo tudi zelo intenzivni gospodarski odnosi med Slovenijo in Avstrijo.

Kaj vam osebno pomeni koroški plebiscit

Z zgodovinskega vidika je bilo upravičeno, da se prebivalce povpraša, ali so raje del mlade republike Avstrije, Koroške, ali raje pripadajo Kraljevini SHS. Večina prebivalstva na Koroškem se je takrat odločila, da ostanejo v mladi republiki Avstriji, kar se mi zdi zelo zanimivo, saj je izven Koroške vladala velika zaskrbljenost, ali je ta država sploh sposobna preživeti. Tukaj pa je bila skupina, ki je rekla: Da, želimo ostati tukaj.

Sami imate osebno izkušnjo z begunstvom. Po plebiscitu je sledilo preganjanje, več tisoč prebivalcev je bilo prisiljenih v beg. Je dežela Koroška, republika Avstrija dobro predelala te dogodke?

Nesporno je, da uraden odnos do slovenske manjšine na Koroškem desetletja, milo rečeno, ni bil zadovoljiv. Po drugi strani sem zelo vesel, da zdaj obstajajo številni znaki, ki govorijo o razbremenitvi in pomembnem izboljšanju položaja, in sicer večje število dvojezičnih šol in dvojezičnih vrtcev, ki postajajo zelo priljubljeni. Pa ne samo pri tistih, katerih materni jezik je slovenščina, ampak tudi pri tistih, za katere je materni jezik nemščina. In kot slišim, v te dvojezične šole na Koroškem zdaj prihajajo celo otroci iz Slovenije. Tukaj se poglablja razvoj, ki ga vidim kot zelo pozitivnega, tudi zaradi odličnih dvostranskih in zelo intenzivnih gospodarskih odnosov med Slovenijo in Avstrijo. Upam, da je ta stoletnica znak, da preteklost jemljemo resno, in da sedaj iz tega potegnemo pravilne zaključke. Zadovoljen sem, da program sedanje vlade vsebuje relativno izčrpno poglavje o podpori narodnim skupnostim in da se bodo sredstva za podporo narodnim skupnostim sedaj podvojila.

S slovenskim predsednikom se zavzemata za spravo. Kljub temu na avstrijskem Koroškem prihaja do neskladja in dvomljivih dejanj, kot je odkrivanje spomenikov kontroverznim ljudem, kot je politik Hans Steinacher. Kako to ocenjujete?

Prvič se bova oba predsednika, avstrijski predsednik in predsednik Slovenije Borut Pahor udeležila slovesnosti ob plebiscitu. To je zelo lep znak, ki ni padel z neba in ima predzgodovino. Dejstvo, da se na Koroškem istočasno dogajajo stvari, dejanja, katerih pomena ne morem popolnoma razumeti, je druga stvar, niso del uradnih slovesnosti ob stoti obletnici plebiscita na Koroškem. Lahko pomislim na primere, ko se zastavljajo vprašanja o smiselnosti tudi za kipe, ki že stojijo. Aktualni so številni Luegerjevi spomeniki na Dunaju. Tukaj si lahko upravičeno zastavimo vprašanje: Lueger je veliko naredil za Dunaj, to ni vprašljivo, in bil je antisemit. Ali si želimo imeti toliko spomenikov?

Torej na to gledate skeptično?

Da zagotovo.

Kakšna je bila pot do tega, da se bosta s slovenskim predsednikom v Celovcu skupaj na obletnici plebiscita?

Ideja je nastala ob obisku predsednika Pahorja junija 2019 na Dunaju. Neodvisno drug od drugega sva govorila z deželnim glavarjem (avstrijske Koroške Petrom) Kaiserjem in predstavniki slovenske narodne skupnosti na Koroškem, da bi dobila občutek, kako se bodo odvijal spomin na stoletnico. Na koncu sva ugotovila, da bi bil lep signal, če bi se prvič v zgodovini skupaj udeležila slovesnosti. Tudi, da bi dala vedeti, da nikakor ni bilo vse lepo, a smo sedaj na dobri poti. Da bi opozorila, da je povsem običajno, da različne jezikovne skupine sobivajo v skupni regiji. Podoba etnično ali jezikovno čiste države - v najhujši obliki nemške narodne skupnosti nacistov - ni bila nikoli prava in tudi ne bo nikoli v prihodnosti. V nobeni državi v Evropi.

Avstrijski zunanji minister Alexander Schallenberg je dejal, da je 10. oktober zelo občutljiv datum. Se strinjate s to oceno? Kaj je tako občutljivega?

Dejstvo je, da je bil v preteklosti dan plebiscita pogosto zlorabljen v smislu, da so se ponovno odpirale stare rane, da vprašanje dvojezičnih krajevnih napisov ni bilo rešeno več desetletij. Deželni glavar (avstrijske Koroške Jörg) Haider je javno zasmehoval ustavno sodišče in se upiral izpolnitvi odločitve sodišča. V tem smislu je bil redno občutljiv datum. V zadnjih desetih letih, z dogovorom o postavitvi dvojezičnih krajevnih napisov leta 2011, je bilo storjenega velika, kot je razvoj dvojezičnega šolstva. Menim, da razmere na Koroškem na srečo niso več primerljive s tistimi pred desetimi, dvajsetimi leti.

Avstrija ima več velikih datumov spomina, kot so 26. oktober, 12. november, 28. april in 15. maj. Zakaj je pravzaprav 10. oktober povsem zadeva Koroške? Bilo je prvič in edinkrat, da so se prebivalci Avstrije večinsko izrekli za Avstrijo, medtem ko so se drugi plebisciti v takratnem času končali tako, da so deli Avstrije pripadli Nemčiji. Ali ne menite, da je republika Avstrija ta datum premalo posvojila za svojega?

Tukaj in zdaj sem predsednik države. Odkar sem v politiki sem se seveda začel bolj podrobno zanimati za to vprašanje. Pred tem tudi pri meni ni bilo takega zavedanja, kakšen pomen ima ta plebiscit. V tem primeru so zavezniki težavo, ki bi se lahko prelevila v nasilne spopade, dobro rešili, ko so prebivalstvu dovolili glasovanje. Za takratno prebivalstvo zanimiva odločitev, ali mlada republika Avstrija ali prav tako mlada Kraljevina SHS na jugu. To ni bila nemško-nacionalna odločitev s strani slovensko govorečega prebivalstva, temveč so, kot pravijo zgodovinarji, prevladovala povsem oprijemljiva vprašanja vsakdana, ki so odigrala vlogo. Kam lahko s svojim vozom kot kmet, obrtnik lažje pridem, v Ljubljano ali Celovec. Preprosto, v Celovec, saj ni treba prečkati Karavank. A strinjam se z vami, da bi morali temu posvetiti več pozornosti, ker koliko ljudi je takrat verjelo v sposobnost obstoja te republike.

Število koroških Slovencev se je v zadnjih sto letih zelo zmanjšalo. Vidite v tem naraven razvoj, ali da je odpovedala avstrijska država ali tudi narodna skupnost, če recimo primerjamo razmere s tistimi na Južnem Tirolskem?

Ne bi delal primerjav z Južno Tirolsko. Leta 1920 je bila na južnem Koroškem slovensko govoreča večina, na Koroškem seveda ne. Na Južnem Tirolskem je tudi danes za večino prebivalstva nemščina materni jezik. Menim, da veliko od tega, kar sta navedli, ustreza in to zelo obžalujem, saj sem vedno obžaloval, če se sčasoma izgubi dvojezičnost. Pritisk asimilacije je bil desetletja zelo velik. A vidim pozitiven razvoj v zadnjih desetih letih. Razvija se nov občutek pripadnosti, ki je povsem drugačen od starih ločnic, kar je tudi zelo razumno. Avstrija je največja tuja vlagateljica v Sloveniji. Imamo raznovrstne odnose. Smo sosedje. Dejstvo, da tukaj poteka normalizacija, kar zadeva obojestranski interese glede jezika, je zelo za pozdraviti.

Kako ocenjujeta odnose med Slovenijo in Avstrijo danes?

Kot dobre, prijateljske, ne samo na ravni predsednikov držav. Ideje si izmenjujemo odkrito in prijateljsko ob vsakem srečanju. Sedaj se ne spomnim nič slabega. Med koronsko krizo je prihajalo do nekaterih nesoglasij glede odprtja meje, a to se je dogajalo tudi z drugimi državami, celo z Nemčijo. Gospodarski odnosi se dobro razvijajo in vzajemno zanimanje za jezik je veliko. Avstrija je približno štirikrat večja tako po številu prebivalcev kot tudi po površini. Velika in majhna soseda, to je vedno nekoliko kočljivo. Pogledati morate le Nemčijo in Avstrijo. Na različne načine sta tudi v prijateljskih odnosih, pa vendar manjša skrbno pazi, da se z njo ravna enakopravno. Če kdaj, bi bilo dobro, da bi se Avstrija obnašala radodarno.

Kakšen pomen imajo manjšine v združeni Evropi v luči naraščajočih nacionalizmov in populizmov v zadnjih letih?

Omenim lahko pozitivne kot negativne primere, ki jih lahko različno dobro ocenim. Odnosi med Avstrijo-Italijo-Južno Tirolsko so odlični, kar se kaže v marsičem. S predsednikom Mattarello sva bila večkrat na različnih slovesnostih na Južnem Tirolskem, kjer je bilo jasno, da to želimo narediti, a narediti diplomatsko tako, da bo sprejemljivo za vse. Ločitev Južne Tirolske od Italije pred sto leti, avtonomni status pred 50 leti. To lahko nekako proslavite skupaj, ne da bi prevladovalo dejstvo, da bi tudi tukaj potencialno lahko imeli težave. A avtonomija Južne Tirolske deluje dobro in tega se zavedajo tudi Južni Tirolci. Če pa pogledate recimo Katalonce ...

Manjšine torej niso samo dejavnik povezovanja, so lahko tudi dejavnik ločevanja?

Če greste na obeh straneh do skrajnosti, lahko. Večinska družba mora poskrbeti, da se manjšino jemlje resno, da se upoštevajo njihove pravice. V prvi vrsti je vedno jezik, torej šolski sistem.

Kako gledate na to, da avstrijska politika zahteve po izpolnjevanju obvez do koroških Slovencev povezuje s položajem nemško govoreče skupnosti v Sloveniji. Menite, da je takšno povezovanje upravičeno?

Ne bi govoril o povezovanju. Sam sem imel stike z nemško govorečo skupnostjo v Sloveniji, ki je dejansko zelo majhna. Vidim, da je slovenska vlada v zadnjem času pripravljena na dialog. Zdaj ne želim predvidevati, kakšen bo rezultat, vendar menim, da v nasprotju s položajem pred petimi ali desetimi leti tudi tukaj obstajajo znaki razbremenitve. Hkrati menim, da je Avstriji dobro svetovati, naj, ne glede na to, uresničuje svoje obveznosti do narodne manjšine v Avstriji.

Menite da je 7. člen avstrijske državhe pogodbe izpolnjen? Koroški Slovenci vidijo še primanjkljaje na področju predšolske vzgoje. Je to eden od razlogov, da bosta s slovenskim kolegom v soboto obiskovala dvojezični vrtec?

Da. Od jezika je veliko odvisno. Preprosto škoda je, če se dvojezičnost izgubi. Skrajni čas je, da se trend obrne.

Ali še bodo koroški Slovenci na 200-letnici plebiscita?

Tega ne bom doživel, a upam zelo.

arh/mlj/arh
© STA, 2020