Uporabniško ime
Geslo

Še nimate uporabniškega imena in gesla?
Registrirajte se.

Pomoč

Zgodovinar Knight: Pravica do samoodločbe ni odgovor na etnična vprašanja ali težave

pogovarjala sta se Maja Lazar Jančič (STA) in Štefan Vospernik (APA)

London/Ljubljana, 25. septembra - Britanski zgodovinar Robert Knight je sto let po koroškem plebiscitu v video pogovoru za STA in avstrijsko tiskovno agencijo APA opozoril, da pravica do samoodločbe ni "odgovor na etnična vprašanja ali težave". Etničnih konfliktov po njegovem mnenju ni mogoče rešiti z določanjem meja ali referendumi.

Kot primer je poleg koroškega plebiscita navedel konflikt na Severnem Irskem, kjer je veliko katoličanov ostalo v protestantski regiji.

"Pravica do samoodločbe v resnici ni odgovor na etnična vprašanja ali težave. Je le preložitev ali preoblikovanje vprašanja," je dejal Knight. Samo po sebi se mu zdi problematično, da dobi narod pravico, da se odloči o poteku državne meje, saj to sproža številna druga vprašanja.

Dodal je, da se hkrati zastavlja "novo vprašanje: kako ravnate s t. i. poraženci ter jezikom in kulturo". "Odgovor na avstrijskem Koroškem je tukaj precej negativen," je menil britanski zgodovinar.

Prihajam iz države, v kateri je bil referendum pred dvema letoma, in zelo jasno lahko rečem, da je "referendum poenostavitev, ki ni rešitev, tudi dokončna rešitev ne", je dejal Knight.

To po njegovih besedah ne velja samo v primeru koroškega plebiscita, ampak tudi za razpravo in zaznavanje demokratičnih političnih problemov, ki obstajajo tudi po plebiscitu ali referendumu.

Medtem ko so dogodki med letoma 1918 in 1920 po njegovi oceni dokaj dobro in podrobno obdelani, to ne velja za dogajanje po plebiscitu, predvsem kar zadeva nekatere mite, povezane s plebiscitom. Hkrati je Knight menil, da so se na avstrijskem Koroškem po plebiscitu dolgo časa zatekali k "taktiki zastraševanja".

"Dejansko pomembno vprašanje položaja manjšine ter slovenskega jezika in kulture se je zelo zanemarjalo," je bil kritičen Knight. Dodal je, da je bilo to videti kot "obstranski del vprašanja meje, tudi v petdesetih letih, ko vprašanje meje ni bilo več relevantno." Šlo je za "perspektivo strahu, kjer je domnevna grožnja Koroški vedno v središču pozornosti," je ocenil.

Mitske razsežnosti plebiscita, kar je bilo v nacistični dobi "državna doktrina", so se nadaljevale tudi v drugi avstrijski republiki, je povedal Knight, ki v knjigi, ki bo konec septembra izšla v nemščini, podrobno obravnava nemško-nacionalne šolske stavke leta 1958, zaradi katerih je prišlo do ukinitve obveznega dvojezičnega izobraževanja na jugu avstrijske Koroške. V tem okviru je preučil plebiscitne slovesnosti na avstrijskem Koroškem leta 1960, ko je bila domovina po njegovih besedah "razumljena le kot nemška".

"Včasih so priznavali t. i. Windischarje, a v uradni literaturi o velikih slovesnostih leta 1960 nisem našel nobene slovenske besede, je še dejal zgodovinar z University College London (UCL). Ugotovil je tudi, da sta bila takrat slovenska kultura in slovenska manjšina komajda omenjeni.

Letošnja praznovanja ob stoti obletnici plebiscita so po njegovem "morda površnem" vtisu ubrala "drugačno smer", predvsem v luči dejstva, da je slovenski jezik zdaj prisoten. Glavni poudarek obeleževanja spomina na leto 1920 bi po Knightovih besedah morala biti uresničitev obljube, ki je bila javno izrečena na predvečer glasovanja, to je ohranitev edinstvenosti manjšine.

Dejansko pa so takrat obstajala drugačna pričakovanja. Pri tistih Slovencih, ki so glasovali za Avstrijo, je bil "pogoj asimilacija, nemštvo, druge je bilo treba z mešanico pritiska, prepričevanja in strukturne prisile spodbuditi k izselitvi na jug", je dejal Knight. Obstajale so seveda nasprotno drugačne sile, na primer v socialni demokraciji, "a na splošno je bila politika" na avstrijskem Koroškem "v celoti usmerjena v nestrpnost, izključevanje in etnično homogenizacijo," je poudaril zgodovinar, ki sicer v tem ne vidi posebnosti avstrijske Koroške.

Odločitev koroških Slovencev na plebiscitu Knight ne bi omejil zgolj na domnevno "zvestobo domovini". Velik delež glasov za Avstrijo je bil v skoraj izključno slovensko govorečih krajih tudi zaradi tega, ker je na tamkajšnje prebivalce "zlahka vplivala velikost mest in vasi". V zvezi s tem je potegnil tudi vzporednico z že omenjeno šolsko stavko v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je prav tako nastala v urbanih središčih.

Knight je še menil, da obstaja "več verjetnih razlag" za odločitev koroških Slovencev na plebiscitu in kot primere navedel gospodarske interese ter privlačnost ali neprivlačnost države Kraljevine SHS v odnosu do katolištva ali monarhije. Številni Slovenci "niso bili politično nacionalizirani".

Koroški plebiscit je bil v "koroški mitologiji" vedno označen kot "prisilno glasovanje". "To pomeni, da je bil poudarek na prejšnjih spopadih, ne na demokratično-političnem pomenu in vplivu glasovanja. To je navsezadnje militarizacija pogleda (na plebiscit), kjer lahko imate samo enega zmagovalca ali enega poraženca," je dejal Knight o spopadih pred plebiscitom med koroškimi "obrambnimi enotami" in vojsko Kraljevine SHS.

Drugi mit je, da je vlada na Dunaju v tem boju avstrijsko Koroško pustila na cedilu. Ta mit, ki je bil že zdavnaj ovržen, je po oceni Knigta povzročil, da so se tudi po drugi svetovni vojni "dunajski politiki dejansko vedno postavljali v obrambno držo". Vedno so poskušali "pomiriti nastale koroške strahove in jih nasloviti". "To je vedno v ozadju izjave: Tokrat vas Dunaj ne bo pustil na cedilu kot takrat, vsa Avstrija stoji za Koroško," je dejal.

Dejstvo, da je tedanji avstrijski kancler Karl Renner tik pred referendumom razmišljal o kompromisni rešitvi z Beogradom, je Knight označil za "racionalno računico", saj izid referenduma za Avstrijo dejansko ni bil pričakovan. Same posledice izgube južnega dela avstrijske Koroške za mlado republiko Avstrijo pa bi bile obvladljive.

"Prihodnost Avstrije je bila odvisna od drugih vprašanj. Tudi v gospodarskem smislu to ne bi bilo zares odločilno," je menil Knight.

Na navedbe, da je bila predplebiscitna komisija pod vodstvom Sydneya Capela Pecka proavstrijska, je Knight odgovoril z "verjetno". Na sami pariški mirovni konferenci, na kateri je bila sprejeta odločitev za plebiscit, so pogajalci slabo poznali Koroško, samo koroško vprašanje pa je bilo eno izmed "sekundarnih vprašanj". "Italija, ki je v sporu glede Koroške podpirala Avstrijo, je bila za četverico (velesil) zagotovo pomembnejša od jugoslovanskega vodstva," je še menil.

Dejstvo, da je Jugoslavija po drugi svetovni vojni ponovno poskusila spremeniti mejo na Koroškem, pa po njegovem mnenju nima nič skupnega z nepravilnostmi na samem koroškem plebiscitu.

Tudi slovenski strokovnjaki sami niso imeli pritožb na objektivnost samega postopka. Njihovo stališče po vojni je bilo, da so izid leta 1920 izničili nacistični režim, invazija na Jugoslavijo ter kolaboracija prebivalstva, Pravica do samoodločbe pa je bila odvzeta tudi z germanizacijo v prvi (avstrijski) republiki in preganjanju Slovencev v nacistični dobi na avstrijskem Koroškem, je še dejal Knight.

mlj/sk
© STA, 2020