Dediščina plebiscita sta tudi Kluba koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru

Ob ustanovitvi pred skoraj 92 leti sta kluba štela približno tisoč članov. Predvsem med drugo svetovno vojno so bile evidence članstva uničene ali skrite, saj je bilo že samo članstvo v klubu razlog za pregon s strani gestapa.

V Ljubljani sedaj letno članarino plačuje približno 130 članov, od tega jih je polovica takih, ki po rodu niso več koroški Slovenci, je v pogovoru za STA dejal predsednik Kluba koroških Slovencev Ljubljana, zgodovinar Janez Stergar.

Že pred prvo svetovno vojno in plebiscitom so s sedanje avstrijske Koroške v tedanjo Kranjsko prihajali pregnanci, ker so ostali brez službe ali so jim grozili, manjši del pa, ker je dobil boljše zaposlitvene možnosti. Številni, ki so prišli na Kranjsko, so bili izobraženci, plejada vidnih osebnosti, politiki, univerzitetni profesorji, znanstveniki, duhovniki, učitelji. Mednje sodijo tudi kasneje v Sloveniji uveljavljene družine, kot sta družini Grafenauer in Zwitter ter Angela Piskernik kot prva slovenska doktorica naravoslovja, ki je bila tudi podpredsednica Kluba koroških Slovencev v Ljubljani.

Po plebiscitu so prihajali predvsem tisti, ki so se angažirali v plebiscitni propagandi ali vojaških bojih in so bili bolj ali manj prisiljeni zapustiti Koroško. Po različnih ocenah naj bi skupno na ozemlje današnje Slovenije in sedanje avstrijske Koroške prišlo od 2000 do 3000 ljudi.

Ob prihodu so številni ohranili tradicijo rednih zbiranj. Z njimi so začeli v Mariboru in drugih mestnih središčih v obliki neformalnega druženja, nato so iz tega nastali posamezni klubi. Ena od takšnih skupin so bili boroveljski puškarji, ki so v Radovljici ustanovili šolo, prav tako v srbskem mestu Užice, ter sodelovali pri ustanavljanju vojaških tovarn v kraljevini SHS.

Z združevanjem so ohranjali in gojili stike ter pomagali tistim, ki so ostali na drugi strani meje. Ob različnih zaostritvah, kot je priključitev Avstrije nacistični Nemčiji leta 1938, je klub sprejemal nove begunce.

Prvi podpredsednik kluba v Ljubljani je bil pravnik, sodnik Julij Felaher iz Ziljske doline. Njegov vzdevek je bil naš tatek. Sam je bil brez otrok, a je skrbel za pregnance in med drugim poskrbel za lažne identitete teh beguncev, ki so jih nato skrivali po vsej Jugoslaviji, je pojasnil Stergar.

Delovanje kluba v Ljubljani je ponovno oživelo po drugi svetovni vojni. V prvih povojnih letih je bila v ospredju skrb za prisilno mobilizirane v vojsko nacistične Nemčije, ki so kasneje postali vojni ujetniki, zato si je klub prizadevali za njihovo čimprejšnjo vrnitev iz jugoslovanskih ujetniških taborišč. Kmalu se je težišče delovanja z reševanja osebnih in družinskih problemov premaknilo v prizadevanja za korekcijo meje v prid Slovenije, kar se je končalo z avstrijsko državno pogodbo leta 1955.

V 70. letih minulega stoletja je ponovno oživela podružnica v Mariboru, ki je čez leta prerasla v samostojen klub, kjer je še vedno živa tradicija koroških večerov. Poudarek v Mariboru je predvsem v družabni dejavnosti z različnimi prireditvami ter ekskurzijami in ohranjanju živega stika s koroškimi Slovenci, je za STA dejal predsednik Kluba koroških Slovencev Maribor Danijel Grafenauer.

Tudi v Ljubljani je Klub koroških Slovencev še vedno zelo dejaven. Med drugim organizirajo kulturna gostovanja v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem, prireditve v sklopu tradicionalnih Koroških kulturnih dni v Ljubljani in ekskurzije na avstrijsko Koroško. Ukvarjajo se tudi z založništvom in izdajajo revijo Koroški vestnik ter sodelujejo pri različnih posvetih.

V zadnjih letih je delovanje obeh klubov usmerjeno v spravne dejavnosti. Kluba tako med drugim sodelujeta pri spominski slovesnosti na zgledno vzdrževanem, a edinem skupnem grobišču Maistrovih borcev in koroških brambovcev na mestnem pokopališču v Velikovcu. "Še dve leti pred smrtjo so bili padli soborci na soški fronti v avstro-ogrski vojni, nato so si v spopadih pred plebiscitom stali na nasprotnih bregovih. Umrli so v veri za domovino, ker politika v dialogu ni našla rešitve," je sicer sporočilo spominske slovesnosti.