SOS za okolje: Sanacija degradiranih območij terja sistemski pristop

Kot je za STA povedala direktorica direktorata za okolje Tanja Bolte, so se na Arsu že pred časom lotili priprave evidence tovrstnih točk. Seznam naj bi pripravili do konca leta in ga javno objavili v Atlasu okolja, nato pa ga bodo sproti dopolnjevali z aktualnim stanjem. Atlas okolja je spletna storitev, ki omogoča vpogled v okoljske prostorske vsebine.

Država sicer po besedah Boltetove že zdaj sanira določena območja, vendar tega ne počne sistematično. Zato so že pred dvema letoma problematiko želeli urediti z zakonom o varstvu okolja. Leta 2017 je bil predlog v javni razpravi, eno od poglavij pa je bilo namenjeno prav v preteklosti onesnaženim območjem. Z njim so želeli določiti, kako se lotiti sanacij, kaj država lahko financira in česa ne, saj tam, kjer so povzročitelji onesnaženja znani in še obstajajo, tega ne more storiti, ampak mora sanacijo plačati povzročitelj.

V sklopu zakona so načrtovali ustanovitev posebnega sklada, v katerega bi se stekal denar iz okoljskih taks, država pa bi nato z njim reševala tovrstne finančno precej zahtevne in dolgotrajne sanacije. Del načrta je bil, da bi projekte sanacije za državo upravljala Družba za upravljanje investicij (DRI), na podlagi letnega programa pa bi določali prioritete, saj vsega naenkrat ni mogoče opraviti.

Sprejemanja zakona so se lotili tudi s prihodom nove vlade. Po besedah Boltetove je zakon trenutno v zaključni fazi medresorskega usklajevanja. Tako bi lahko šel v proceduro sprejemanja predvidoma naslednje leto, v veljavo pa bi lahko stopil leta 2021, s čimer bi sistemske ukrepe lahko začeli izvajati na pravni podlagi.

"Prej je potrebno pripraviti strokovne analize stanja posameznih tovrstnih degradiranih območij, torej ali neka stvar sploh povzroča tveganje za okolje ali za zdravje ljudi. V nasprotnem primeru je verjetno bolje, da takšno območje pustijo nedotaknjeno," je dejala Boltetova.

Okoljska neosveščenost v preteklosti po njenih besedah sicer ni posebnost naše države, saj so se s podobnimi problemi morali soočati tudi drugod, na primer v Nemčiji in Avstriji. Izpostavila pa je, da je potrebno za sanacijo zagotoviti stalen finančni vir.

Dejstvo je tudi, da se država zdaj marsikatere sanacije loti, ker ji to nalaga Evropska komisija. Med takimi primeri je gramoznica v Lovrencu na Dravskem polju, kamor je podjetje Albin Promotion pred leti naložilo velike količine odpadnih pnevmatik. Okoljski inšpektorat mu je naložil sanacijo, a je niso izvedli, zato jo zdaj država. Sprva so nameravali sanacijo opraviti na stroške podjetja, ki pa je medtem že propadlo.

Podobna zgodba je tudi območje Bukovžlaka pri Celju, kjer so v preteklosti prav tako odlagali nevarne odpadke. Država je opravila sondiranje, nato pa so izdelali celoten projekt reševanja problematike. Seveda na račun davkoplačevalcev, saj inšpekcijski postopki in kriminalistična preiskava niso odkrili krivca, ki je tja navozil velike količine nevarnih snovi.

Država se je nedavno odločila tudi za pomoč pri sanaciji površin ob celjskih vrtcih, čeprav so drugod takšne projekte izpeljale občine. Najdlje pa so prišli na območju Mežice, kjer je zaključek sanacije nekoč s svincem degradiranega območja predviden okoli leta 2022.

Še en primer načrtovane sanacije je Globovnik pri Ilirski Bistrici, kjer je po stečaju Tovarne organskih spojin ostalo odlagališče nevarnih industrijskih odpadkov. V tem primeru gre zlasti za zaščito narave, saj sedanje stanje vpliva tudi na Park Škocjanske jame, ker se onesnažene vode odcejajo v reko Reko.

Po besedah Boltetove danes ni mogoče oceniti, koliko denarja bo potrebno za dokončno sanacijo nekdanjih industrijskih madežev, saj je treba najprej dokončno popisati taka območja, pa tudi sicer je treba oceniti vsak primer posebej.

"Zagotovo pa je to projekt za naslednjih 20 do 30 let, kar je predvsem odvisno od razpoložljivega denarja in odločenosti države," je dodala direktorica okoljskega direktorata. Na seznam bodo vključili tudi podzemne jame, ki v preteklosti tudi niso bile imune na onesnaževanje.

Čeprav za zdaj prav veliko primerov dobrih praks dokončane sanacije še ni, Boltetova meni, da bodo vsaj na nekaterih območjih lahko kmalu govorili tudi o tem. Verjame, da se bodo celjski predšolski otroci najpozneje čez dve leti igrali v boljšem okolju desetih tamkajšnjih vrtcev.

Tudi v primeru Mežiške doline se je pokazalo, da lahko s pravimi ukrepi dosežejo cilje. V občinah Mežica in Črna danes beležijo bistveno nižje stopnje svinca v krvi otrok in tudi sicer je, če se peljemo skozi te kraje, tam precej drugače kot še pred nekaj leti, ko so veljali za nekakšno dolino smrti, je še dejala Boltetova.