Odbojkarska pravljica v Ljubljani končana, konec sledi v Parizu

Odbojkarsko EP je bilo že tako ali tako v letošnjem športnem koledarju označeno kot eden največjih ali pa morda celo kot največji dogodek v državi. Za dodatno energijo in meteorski vzpon priljubljenosti tekmovanja pa so poskrbeli sami slovenski odbojkarji z uspehi na igrišču.

S četrtfinalno zmago proti Rusiji so poskrbeli za pravo športno mrzlico in norišnico v dvorani Stožice, boj za vstopnice za polfinale pa je bil v teh dneh - ob odbojki, seveda - šport številka ena v državi.

Prireditelji so ugotavljali, da bi zlahka prodali 20.000, 30.000 ali pa še več vstopnic, če bi bile na voljo. A na odbojki je lahko v Stožicah le nekaj več kot 11.000 gledalcev. Vstopnice za Poljsko so bile najbolj iskan artikel, v sredo so spustili v prodajo še zadnjih 2500. Pošle so v minuti in 58 sekundah in številni navijači, ki so ure in ure čakali v vrstah pred blagajnami na Petrolovih servisih, so bili zelo razočarani.

V Stožicah so slovenski odbojkarji poskrbeli za lepo športno pravljico. Čeprav so pred EP potihoma, nekateri pa tudi bolj na glas, razmišljali o uvrstitvi med štiri najboljše oziroma o medaljah, pa je tiste bolj pesimistične ljubitelje športa v dvom spravljal razpored prvenstva.

Zaradi nekoliko nenavadnega sistema, kar je bila posledica štirih različnih gostiteljev, so namreč Slovenci skorajda z gotovostjo lahko računali na to, da se bodo v četrtfinalu pomerili z Rusi. Evropskimi prvaki iz leta 2017 in ekipo, ki je pred EP veljala za prvo favoritko tekmovanja.

Slovenci so z Rusi igrali dvakrat; prvič v predtekmovanju, ko so gladko izgubili z 0:3, čeprav niso igrali slabo. A Rusija je bila takrat preprosto predobra. Drugič sta se ekipi res pomerili v četrtfinalu. A takrat je Slovenijo že zajela navijaška odbojkarska mrzlica, Slovenci pa so na krilih izjemnega navijaškega vzdušja v dvorani kar leteli in presenetili vse: navijače, verjetno vsaj malo tudi sebe, predvsem pa Ruse.

Prvi cilj EP je bil tako izpolnjen, Slovenija je prišla med štiri najboljše na stari celini, a, kot so poudarili odbojkarji, so dobili le vozovnico za Pariz, ne pa še medalje. Za zanesljivo kolajno bi morali v polfinalu premagati še Poljsko.

Ta je bila morda teoretično še višja ovira kot Rusija. Poljaki so dvakratni zaporedni svetovni prvaki, letos so se na EP do Ljubljane sprehodili mimo tekmecev; v predtekmovanju so dobili vse tekme v skupini, na vseh skupaj pa oddali le en niz. Za še boljšo popotnico do polfinala so nato gladko zmagali še v obeh izločilnih tekmah s Španijo in Nemčijo.

Toda po drugi strani so imeli Slovenci z njimi dobre izkušnje na evropskih prvenstvih. Na zadnjem leta 2017 so prav Slovenci domačinom Poljakom preprečili četrtfinale s 3:0, leta 2015 so Slovenci po zmagi s 3:2 tlakovali pot do poznejšega srebra.

A vsa teorija o poljskem statusu favoritov se je sesula v Stožicah. V divjem navijaškem vzdušju, kakršnega morda v takšni obliki v Sloveniji pri dvoranskih športih sploh še ni bilo, so Poljaki preprosto morali pasti.

Kdorkoli je bil v dvorani - uraden podatek je 11.425 gledalcev -, je vso tekmo čutil neverjetno energijo, pozitivno mrzlico in izjemno podporo, ki so odnesli Poljake in na vrh ponesli Slovence. Tudi ko je Slovenija izgubila niz, tudi ko je čudežna poljska okrepitev Wilfredo Leon zbiral točke, je bilo jasno: na koncu se bo razpletlo z zmago izjemne Slovenije.

Zadnji poljski servis v mreži je bil znak za popolno norišnico v Stožicah in opozorilo za stotine in tisoče navijačev, da si morajo, če tega niso naredili že prej, takoj urediti pot v Pariz.

Čeprav so dve uri po tekmi, ko so bile Stožice že prazne, začeli že spreminjati prizorišče EP v običajno podobo ljubljanske dvorane, bo zadnjih 14 dni ostalo za vselej zapisanih v slovenski športni zgodovini.

Še po nečem si bodo vsi, ki so od blizu spremljali EP v Ljubljani, zapomnili slovenske tekme: gre za himno, ko so na začetku po ozvočenju zavrteli le nekaj taktov, potem pa zvok utišali, himno pa so do konca, vsakič bolj glasno, odpeli navijači sami.

Pri odbojkarski zvezi Slovenije so pred tekmovanjem izrazili upanje, da bodo tekme v Stožice pritegnile navijače. Na prvi sicer še ni kazalo na to, a bolj ko je šlo prvenstvo proti koncu oziroma v odločilni del, bolj polne so bile tribune, navijači pa vse bolj glasni in nazadnje so postali neločljiv del ekipe. Vsi odbojkarji so po koncu polfinala poudarjali, da jim je žal, ker tako izjemnega vzdušja ne bo v Parizu.

A morda se motijo; glede na napovedi "selitve narodov" bodo Slovenci konec tedna množično odšli v Pariz in bodo tudi v dvorani Bercy skušali pripraviti podobno čarobno vzdušje kot v zadnjih dneh v Ljubljani.

V dvorani Stožice je bilo sicer skupno, vključno z včerajšnjim zadnjim dvobojem, približno 76.000 ljubiteljev odbojke. Do četrtfinala Slovenija - Rusija je tekme v živo videlo 54.000 obiskovalcev, zadnja dva dvoboja pa sta bila razprodana (četrtfinale Slovenija - Rusija in polfinale Slovenija - Poljska).

Slovenija pa si je ob športnem uspehu na prvenstvu zagotovila tudi pohvale predstavnikov Evropske odbojkarske zveze, ki so slovenskim prirediteljem ob zaključku tekem v Ljubljani za organizacijo namenili čisto petko.