Planica zibelka smučarskih poletov

Kmalu so že prišle ideje o večjem objektu, tudi takem, ki bi ustrezal zahtevam Mednarodne smučarske zveze (Fis) za večja tekmovanja. V Jugoslovanski zimsko-športni zvezi s sedežem v Ljubljani ter v SK Iliriji, kjer je deloval Stanko Bloudek, kakor tudi v tedanjem TK Skala, to je bil krog Ivana Rožmana, pa so hitele misli k večji skakalnici, takšni, ki bi lahko omogočila tudi rekordne daljave.

Primeren teren so našli v Planici, sledili so razni zapleti in trajalo je skoraj dve leti od sklepa o veliki skakalnici do celovitega uresničenja. Na Fisu so že predhodno poslali načrt stavbenika Ivana Rožmana za objekt, ki bi omogočal skoke do 100 m. In nato so 4. februarja 1934 napravo preizkusili z državnim prvenstvom, zmagal pa je Franc Palme, ki je imel tudi najdaljši skok - 60 m.

Med 23. in 26. marcem istega leta pa je bilo v dolini pod Poncami že mednarodno tekmovanje 14 skakalcev iz Norveške, Avstrije in Slovenije, "padel" pa je tudi svetovni rekord. Slava Planice je tako šla po vsem svetu, konstruktor in graditelj prve velikanke pa je dodal še eno novost - zaradi mehkega snega je kemično prepariral skakalnico in "izumil" snežni cement.

Planica je postala največja skakalnica na svetu, toda to je pomenilo tudi začetek velikih težav s Fisom. Norveška smučarska zveza in njeni predstavniki v Fisu so začeli na vse načine omejevati razvoj skokov. Že leta 1936 je Planica dobila novega junaka; mladi Avstrijec Sepp Bradl je postal prvi človek, ki je letel preko 100 m (101 m).

Vse do leta 1954 v Planici ni bilo tekme, ampak samo preizkušnje z drugimi imeni in brez ocenjevanja. Na veliki skakalnici je Bloudek marsikaj dodal in izboljšal, tako da so še tri prireditve do prekinitve zaradi druge svetovne vojne dale nove rekorde. Po vojni je bilo treba zelo temeljito obnoviti skakalnico in Bloudku s sodelavci je to tudi uspelo, še vedno pa ni bilo dovoljenja Fisa za tekmovanje na skakalnici, ki je bila za tedanje razmere že letalnica.

Leta 1947 je bila v Planici prva tekma po vojni, leto pozneje pa je Švicar Fritz Tschanen postavil novo rekordno znamko 120 m, ki je zdržala kar dolgih 21 let. Brata Lado in Janez Gorišek sta v naslednjih letih prevzela Bloudkovo konstruktorsko dediščino. Z mnogo znanja in truda so nastali načrti za novo velikanko, za katero so lokacijo izbrali malo naprej od obeh tedanjih osrednjih skakalnic (90 m in 120 m), v smeri proti Tamarju. Že od začetka je bila letalnica projektirana tako, da bi jo brez velikih težav tudi povečevali.

Sanje pionirjev Planice Bloudka, Josa Gorca in Rožmana so po letu 1971, ko je zveza Fis na kongresu v Opatiji sklenila, da bo leta 1972 svetovno prvenstvo v poletih v dolini pod Poncami, postale stvarnost in smučarski poleti so postali enakovredna disciplina v smučarski družini.

Planica se je v zadnjih desetletjih utrdila v koledarju svetovnega pokala v smučarskih skokih in ta ima običajno vrhunec s finalom na velikih skakalnicah v Planici. Marca 2015 prvič tudi na prenovljeni velikanki bratov Gorišek kot enemu izmed osrednjih objektov okrog 48 milijonov evrov vrednega novega Nordijskega centra Planica (NCP), ki je bil uradno odprt 11. decembra 2015.

Vmes je Planica izgubila svetovni rekord, primat je prevzel norveški Vikersund, toda na letalnici bratov Gorišek so v zadnjih letih blizu tem največjim daljavam vseh časov. Poljak Kamil Stoch je leta 2017 z 251,5 metra dosegel rekord letalnice.

Robert Kranjec se je lani zapisal v zgodovino in v kvalifikacijah s poletom, dolgim 238 m, postal prvi, ki je 200-krat dosegel 200-metrsko znamko. Gregor Schlierenzauer pa je pristal pri 253,5 metra, kar bi bil pod Poncami izenačen svetovni rekord iz Vikersunda, a je pri pristanku podrsal z obema rokama.