Lokalne volitve: Lokalna samouprava usmerjena v reševanje konkretnih težav

Haček: Slovenske občine relativno visoko učinkovite

Profesor s katedre za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede (FDV) Miro Haček pravi, da je ima razvoj lokalne samouprave v Sloveniji tri bistvene značilnosti.

Prva je, da je v dosedanjem 24-letnem razvoju lokalna samouprava dosegla precej zavidljivo raven. Povedano drugače, da so se zelo razvili deli Slovenije, ki se pred tem desetletje dolgo niso oziroma so desetletja prej bili zanemarjeni majhni deli takratnih velikih občin. S tega vidika je razvoj lokalne samouprave mogoče oceniti kot pozitiven, je za STA navedel Haček.

Pozitivno je, kot drugo značilnost, po njegovih besedah mogoče oceniti tudi razvoj lokalne demokracije, ki je precej drugačen od demokratičnega razvoja na nacionalni ravni. Na lokalni ravni je predvsem "veliko manj politikantstva in strankarskega prerivanja za oslovo senco", bolj v ospredju pa je reševanje konkretnih problemov občanov in osebna odgovornost vodstva občine, ki jo je v primeru neuspešnega mandata zelo enostavno tudi terjati, pravi Haček.

Politične stranke na lokalni ravni oblasti že dlje časa niso glavni in edini deležnik, ampak to v vedno večji meri (p)ostajajo nestrankarski akterji, torej državljani in lokalne liste, izpostavlja strokovnjak s FDV.

"Žal pa poteka razvoj lokalne samouprave tudi v senci že vsaj desetletje trajajočega 'spopada' z državo, saj odnos države do lokalnih skupnosti zaznamuje stalen konflikt in nerazumevanje pomena avtonomije prvih, hkrati pa država izkazuje zelo nenavadno razumevanje vloge lokalnih skupnosti, ki pogosto vodi v nepotrebne konflikte," pa kot tretjo značilnost razvoja lokalne samouprave izpostavlja Haček.

Po njegovih besedah so slovenske občine tisti del države, ki ga je mogoče označiti kot relativno visoko učinkovit. To jasno kažejo tudi raziskave, izvedene v Centru za proučevanje upravno-političnih procesov in institucij na FDV, je navedel Haček, ki vodi za center.

Vsaka država bi si morala želeti imeti lokalno raven oblasti, ki je učinkovita, uspešna in odgovorna, še poudarja Haček, ki meni, da razen nekaterih, žal odmevnih izjem, slovenske občine v veliki meri ustrezajo temu opisu.

Uroš Pinterič: Kljub 25-letnim dogovarjanjem o decentralizaciji Slovenija vse bolj centralizirana

Profesor na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu Uroš Pinterič, ki se primarno ukvarja z lokalnim in regionalnim razvojem in predava tudi na Slovaškem, ugotavlja, da je razvoj lokalne samouprave v Sloveniji v tehničnem smislu šel v smeri rasti števila občin, medtem ko se finančna avtonomija občin zmanjšuje.

Hkrati se razvojno v vsebinskem smislu prenosa pristojnosti ni zgodilo praktično nič od prvega zakona na področju lokalne samouprave. "Če ni razdelitve pristojnosti, imamo centralizacijo že samo po sebi," je dejal za STA in dodal, da gre Slovenija kljub 25-letnim dogovarjanjem o decentralizaciji vse bolj proti temu, da je ponovno vedno bolj centralizirana.

Z željo po decentralizaciji je bila sicer povezana tudi namera o ustanovitvi pokrajin, ki je zapisana celo v ustavo, a nikoli uresničena. Ob tem je Pinterič ocenil, da je regionalizacija dobra ideja takrat, kadar se pristojnosti razdelijo na enote, nižje od države in se tem enotam hkrati zagotovijo pogoji za delo. Kot zgled ponuja Slovaško, kjer so občine, skupno jih je skoraj 3000, dobile določene pristojnosti, ki jih učinkovito izvajajo ne glede na svojo velikost.

V Sloveniji je po letu 2008, ko je država imela veliko makroekonomskih težav, vprašanje regionalizacije postalo sekundarnega pomena. To je z vidika nekega političnega miru - vprašanje regionalizacije je bilo namreč vedno bolj politično kot tehnično vprašanje - dobro, pravi Pinterič.

Z vidika razvoja pa je po njegovih besedah po eni strani slabo, da se ta tema ne odpira več, a hkrati dobro, saj so bile rešitve, ki so se ponujale leta 2008, preveč spolitizirane in niso bile usmerjene v to, da bi se dejansko zagotovilo nekaj več kot politično odgovornost predvidenih vodij regij in da bi se regije vzpostavile na način, da bi bil njihov primarni namen družbeni in ekonomski razvoj, ne pa dodaten nivo nagrajevanja politikov.

Na drugi strani se Pinterič sprašuje, zakaj bi nujno silili v nove regije, v neko dodatno politično-upravno strukturo, ki bi zahtevala kakšnih 4000 dodatnih zaposlenih, ki bi se plačevali iz proračuna, če pa se lahko ta denar neposredno skupaj z dodatnimi pristojnostmi dodeli občinam za to, da se nekaj naredi.

Sam bi se tako raje odločil za to, da se občinam podeli več pristojnosti, že sedaj pa občine imajo možnosti različnega povezovanja med sabo, kar tudi uresničujejo. To je povezano s še eno značilnostjo razvoja slovenske lokalne samouprave, in sicer, da se je v letih razvoja zgodil premik od strankarske lokalne politike proti na videz nestrankarski projektni politiki, ugotavlja Pinterič.