Noč za STA: Za prihodnost čebel v Sloveniji pomemben tudi premik v kmetijstvu

"Težko gledamo, da so travniki brez rož, ker kmetje prezgodaj kosijo in tako cvetlice izginjajo s travnikov. Na travnike se morajo vrniti rože. S cvetočimi travniki ne bomo rešili le čebele, ampak tudi čmrlje, metulje in ostale opraševalce," je izpostavil Noč.

Kmetje bi morali po njegovi oceni na njive vrniti ajdo, facelijo, sončnice in začeti kolobariti. "S tem se zmanjšuje tudi uporaba fitofarmacevtskih sredstev in se da pozna poletna paša čebelam," je dejal in dodal: "Na javne površine in okenske police pa bi bilo treba dati medovite rastline."

"Za prihodnost čebel v Sloveniji je potreben tudi premik mišljenja v kmetijstvu oz. kmetov. Kmet se mora zavedati, da čebele potrebuje. V Sloveniji imamo subvencije za pozno košnjo trave, a se jih ne koristi. Uravnotežiti je treba ukrepe znotraj kmetijstva, da bodo ti prijazni čebelarstvu."

Po njegovih navedbah je dokazano, da čebele v Sloveniji kmetijstvu in naravi posredno prinesejo okoli 120 milijonov evrov, celotni čebelarski sektor pa od države skozi razne programe dobi 1,5 milijona evrov letno.

Medtem ko imajo kmetje na voljo neposredne subvencije za različne ukrepe, čebelarji to pogrešajo. "Če bi se namreč danes odločili za čebelarjenje, vam država zagotovi tri panje in prve tri čebelje družine, tudi izobraževanje je brezplačno. Je še približno 300.000 evrov na leto na voljo za čebelarsko opremo, ampak je to absolutno premalo," je dejal.

Povprečen slovenski čebelar, teh je v državi okoli 11.000, ima približno 20 čebeljih družin (v eni družini je poleti okoli 60.000 čebel, pozimi pa do 15.000). To pomeni 20 panjev, čebelnjak za teh 20 panjev in opremo za čebelarjenje. Vrednost takšne investicije je okoli 15.000 evrov.

Ker čebele danes brez čebelarjeve pomoči ne morejo preživeti, med drugim jim morajo ob pomanjkanju poletne paše dovajati vodo in jih tudi hraniti, si tudi oni želijo neposrednih subvencij. To bi bilo precej lažje, če bi bile čebele razglašene za ogrožene, za kar si zdaj prizadevajo čebelarji.

"Dokument je tik pred končanjem. Samo praznovanje svetovanega dneva čebel te marljive nabiralke medu ne bo rešilo, je pa to pritisk na politiko. Vsi so vedeli, da ko bomo dosegli razglasitev svetovnega dneva čebel, da bomo želeli nekaj več," je dejal.

Tako bodo pristojnim v Bruslju vložili dokument s predlogom, da se čebele razglasi za ogrožene. Poleg tega ga bodo vročili tudi evropskemu komisarju za okolje, ribištvo in pomorske zadeve Carmenu Vella, ki se bo konec tedna v Sloveniji udeležil ministrske konference ob obeležitvi prvega svetovnega dneva čebel.

Komisar je sicer po Nočevih pojasnilih že neformalno napovedal, da bo predlog za razglasitev čebele kot ogrožene podprl. "S tem, ko bo čebela ogrožena, se odpre vrsta ukrepov. Potem je treba z njo ravnati kot z ogroženo vrsto in se temu namenja tako evropski kot državni denar, bo pa treba potem prilagoditi tudi kmetijsko politiko."

"Ko bo čebela razglašena za ogroženo, bo čebelar lahko dobil neposredno subvencijo za vzdrževanje čebele, kar je pošteno in prav, saj je čebela v 90 odstotkih družbeno koristna žival, samo v 10 odstotkih gospodarska," je poudaril.

Za Noča je ključno, da bi čebelar iz evropskih skladov dobil letni strošek za vzdrževanje čebel. "Mi porabimo nekje 15 kilogramov sladkorja za oskrbo čebel, kar je približno 10 evrov. In želimo si, da se nam to povrne. Že to bi bila velika spodbuda za čebelarje."

Čebele so namreč pomembne tudi v boji proti lakoti, to je prepoznal tudi svet. Vsaka tretja žlica hrane je odvisna od opraševanja čebel, za preživetje ene družine ljudi v revnejših državah so dovolj štiri čebelje družine. Zato je pomembno, da se čebelarstvo razvija tudi v nerazvitih ali manj razvitih državah, tu Slovenija, ki je izvorna dežela kranjske sivke, s svojim znanjem lahko pomaga. In zanimanja iz tujine za prenos znanja je ogromno.

Noč si sicer želi, da bi se usmerjali tudi v raziskave na področju uporabe čebeljih pridelkov v zdravstvene namene. Trenutno čebelarska zveza skupaj z ljubljanskim univerzitetnim kliničnim centrom izvaja projekt klinične raziskave vpliva čebeljega pika na Parkinsonovo bolezen.

"Uradna medicina se je končno lotila tega. To je zelo pomembna stvar in velik korak naprej," je poudaril. Zdaj iščejo čebelarje s to boleznijo, ki bi bili pripravljeni sodelovati v raziskavi. "To je razvoj, vlaganja v ta del je treba krepiti. Pri nas namreč premalo vlagamo v razvoj," je ocenil.

Priložnosti za čebelarstvo vidi tudi v apiterapiji, apiturizmu, razvoju novih čebeljih produktov ... "V naših zdraviliščih vidim medene masaže, savne s propolisom, to je zdravo," je dejal in dodal, da je možnosti razvoja veliko, največ na dodani vrednosti.

"Treba je iz slovenskega čebelarstva narediti avstrijskega Mozarta ali švicarsko čokolado. Vsak turist bi moral iz države oditi s čebeljim pridelkom."

Predsednik slovenskih čebelarjev sicer opaža, da se zavedanje o pomenu čebel v zadnjih letih krepi, a je treba nadaljevati z osveščanjem potrošnikom, da bo ta kupoval lokalne čebelje pridelke.

"V Sloveniji je kot medonosno čebelo dovoljeno gojiti kranjsko čebelo. Imamo pa še samotarke, ki niso medonosne, ampak tudi skrbijo za ravnovesje v naravi. Naša kranjska čebela je druga najbolj razširjena vrsta čebel v svetu. Je zelo prilagodljiva, mirna, najmanj pika in to imajo ljudje radi. Pravimo ji tudi damska čebela, z njo lahko čebelarimo tudi brez zaščite," je pojasnil in opozoril na njeno slabost - če v naravi poleti ni dotoka hrane, ta namreč svojo številčnost zmanjšuje.

Čebele so sicer letošnjo zimo dobro prenesle, izgub ni bilo veliko, tudi pomorov zaradi uporabe fitofarmacevtskih sredstev letos ne beležijo. So pa čebele zaradi neobičajne zime, toplega januarja in hladnega marca, neenakomerno razvite, in to pušča posledico pri izkoriščanju prvih spomladanskih paš. Tako je zdaj pri nas od 150.000 do 170.000 čebeljih družin.

Letošnjo sezono oz. letino je trenutno še težko oceniti. "Na srečo ni bilo pozeb, s tega stališča smo lahko optimistični, da bo prvi del sezone vsaj povprečen."

Slovenija ima približno 50-odstotno samooskrbo z medom. Čebelarji povprečno pridelajo 2000, 2500 ton medu v normalni letini. Povprečen Slovenec sicer na leto poje le dva kilograma medu.

"Sta pa bili lanska in predlanska sezona katastrofalni. Že približno pet let smo pod povprečjem. Če letina ni normalna, potem več medu pride iz tujine, zato je toliko pomemben nadzor."

Za minuli katastrofalni letini so po Nočevih pojasnilih krive vremenske razmere. "Dve leti zapored smo imeli hudo pozebo, dve leti smo bili brez akacijevega medu. Upam, da bo v letošnji sezoni, pred nami sta še dva meseca, vreme naklonjeno. Za čebele so idealne temperature ponoči med 12 do 15 stopinj Celzija, čez dan pa od 22 do 26 stopinj Celzija, brez nalivov in neurij."

"Čebele namreč težko prenašajo nenadne vremenske spremembe, kot so hitre otoplitve, nenaden mraz, neurja. Za čebele je to eden največjih stresov. To jim škodi, a je tega vsako leto več, zato je čedalje težje čebelariti."

Zaradi podnebnih sprememb se je z leti spremenila tudi čebelarska sezona. "Včasih smo osem mesecev čakali na štiri mesece sezone, zdaj 10 mesecev čakamo na dva meseca sezone," je še dejal Noč.