Za vstop v parlament nujna vsaj štiriodstotna podpora volivcev

Poslanci se v Sloveniji volijo po načelu sorazmernega predstavništva. Ta izhaja iz načela, da morajo dodeljeni mandati ustrezati dobljenim glasovom na volitvah. Poslanci se volijo v osmih volilnih enotah, ki so razdeljene na enajst okrajev, torej se v vsaki volilni enoti voli enajst poslancev.

Poslanski mandati se razdelijo tistim listam, ki so v celotni državi dobile vsaj štiri odstotke glasov. Listam, ki so dosegle prag, se mandati razdelijo na dveh ravneh, in sicer v volilni enoti ter na ravni celotne države. Tak volilni sistem delno zagotavlja volivcem določen vpliv na dodelitev mandatov, saj so izvoljeni tisti kandidati, ki so imeli največji delež glasov v volilnih okrajih, v katerih so nastopili.

Za razdelitev poslanskih mandatov se v Sloveniji od leta 2000 uporablja Droppov količnik, ki se izračuna tako, da se skupno število glasov, oddanih za vse liste kandidatov v volilni enoti, deli s številom poslancev, ki se volijo v volilni enoti, povečanim za 1, tako izračunani količnik pa se poveča še za 1. Uporaba te formule omogoča, da se večje število mandatov razdeli že v volilnih enotah.

V splošnem velja, da proporcionalni volilni sistem v primerjavi z večinskim sistemom zagotavlja bolj sorazmerno razdelitev mandatov in omogoča tudi bolj enakomerno zastopanost političnih manjšin. A hkrati tudi povzroča nestabilne koalicijske vlade, saj je v parlament izvoljenih več strank, in volivcem onemogoča glasovanje o posameznih kandidatih.

Ker je v Sloveniji v veljavi proporcionalni volilni sistem, so bile vse dosedanje vlade koalicijske. Nekatere so bile programsko sorodne, nekatere pa raznolike, zaradi nestabilnih razmerij pa večina ni zdržala celega mandata v isti koalicijski sestavi in z istim mandatarjem. To je uspelo le vladi Janeza Janše v mandatu 2004 - 2008.

Od leta 2006 veljajo ženske kvote ter nezdružljivost poslanske in županske funkcije

V zgodovini samostojne Slovenije je bilo več pobud za spremembo volilnega sistema. Leta 1996 so volivci o sistemu, po katerem bi želeli v prihodnje voliti svoje predstavnike v DZ, odločali na referendumu, a nobena od možnosti ni dobila potrebne večinske podpore, ki bi jo moral zakonodajalec v prihodnje spoštovati.

Razprave o spremembi volilnega sistema so bile vroče tudi v volilnem letu 2000, ko so pobudniki večinskega sistema pozivali k njegovi uveljavitvi. Končale pa so se s sprejemom ustavnega zakona, s katerim so v ustavo neposredno zapisali proporcionalni volilni sistem s štiriodstotnim volilnim pragom.

Od tedaj so se praktično v vsakem mandatu pojavljali predlogi za spremembe volilnega sistema oziroma volilne zakonodaje. Poslanci so imeli na mizi že številne predloge: od uvedbe večinskega volilnega sistema do ukinitve volilnih okrajev in prepovedi kandidiranja pravnomočno obsojenim, a niso prišli skoz parlamentarno sito.

Nekaj sprememb pa je vendarle naletelo na dovolj široko podporo, da so se uveljavile. Tako so leta 2006 uveljavili 35-odstotne spolne kvote na kandidatnih listah. T. i. ženske kvote so se uvajale postopoma, v celoti pa so prvič veljale na volitvah leta 2011. Istega leta je začela veljati tudi nezdružljivost poslanske in županske funkcije.

Kandidate za poslance lahko predlagajo politične stranke in volivci

Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima vsak slovenski državljan, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti in mu ni bila odvzeta poslovna sposobnost.

Kandidate za poslance sicer lahko predlagajo politične stranke in volivci. Politična stranka lahko vloži listo kandidatov v vsaki volilni enoti, če jo podprejo najmanj trije poslanci ali določeno število volivcev, ki je 50 ali 100.

Kadar imajo politične stranke v statutu določeno, da kandidatne liste določa organ stranke, mora biti lista kandidatov namreč podprta s podpisi najmanj sto volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti.

Če pa imajo stranke v statutu izrecno določeno, da poslanske kandidate potrjujejo člani stranke, za vložitev kandidatnih list zadoščajo podpisi 50 volivcev s stalnim prebivališčem v volilni enoti.

Če pa želi kandidatno listo vložiti skupina volivcev, mora njeno kandidatno listo v posamezni volilni enoti s podpisi podpreti najmanj tisoč volivcev s stalnim prebivališčem v tej enoti.

Na listi kandidatov je lahko največ toliko kandidatov, kolikor poslancev se voli v volilni enoti, vsakdo pa lahko kandidira samo v eni volilni enoti in največ v dveh okrajih ter samo na eni kandidatni listi. Za vsako kandidaturo je potrebno pisno soglasje kandidata, soglasja pa kandidat ne more preklicati.

Pri določitvi liste kandidatov morajo predlagatelji določiti tudi, v katerem volilnem okraju se bo glasovalo o posameznem kandidatu z liste kandidatov. V posameznem volilnem okraju pa se glasuje samo o enem kandidatu z liste kandidatov.

Dvoje ali več političnih strank lahko predloži skupno kandidatno listo.