Borut Pahor - politik, ki se najbolje počuti v vlogi predsednika

Pahorju so številne javnomnenjske napovedi obetale zmago že v prvem krogu, a se je zadnji teden soočil s precej kritikami tako iz vrst nasprotnikov kot nekdanjih zaveznikov. Vseeno so ga volivci številčno podprli, kot kaže, tudi zaradi lastnosti, ki mu jih politični tekmeci in analitiki očitajo kot negativne: prijaznost, všečnost, korektnost; brez izzivalnih stališč, ki delijo.

Pahor je bil rojen 2. novembra 1963 v Postojni kot edini otrok učitelja in šivilje. Oče mu je umrl, ko je bil star devet let. Politične ambicije je kazal že na novogoriški gimnaziji, saj je bil v vodstvu mladinske organizacije. Po javno dostopnih podatkih je s 26 leti postal najmlajši član centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, nato pa še član njegovega predsedstva.

Poklicno politično pot je začel leta 1990 kot delegat tedanje Skupščine Republike Slovenije. V letih 1992, 1996 in 2000 je bil izvoljen za poslanca državnega zbora. V letih 1996 in 1997, ko je prevzel tudi vodenje tedanje ZLSD, je bil podpredsednik, v mandatu 2000-2004 pa predsednik DZ. Še pred koncem mandata, junija 2004, so ga volivci s prednostnimi glasovi na listi SD izvolili za poslanca v Evropskem parlamentu.

Na volitvah leta 2008 je SD zmagala z dobrimi 30 odstotki glasov. Pahor je levosredinsko vlado sestavil z LDS, Zares in DeSUS. Koalicijo so pretresale afere, dokončen udarec pa je načetemu zdravju vlade, ki je med drugim sklenila arbitražni sporazum s Hrvaško, zadal boleč poraz na referendumih o strukturnih reformah.

Da kot premier ni bil uspešen, je Pahor tudi javno priznal. Po izglasovani nezaupnici v DZ so decembra 2011 sledile predčasne volitve. SD je dobila le približno deset odstotkov glasov, njen šef Pahor pa se je na kongresu junija 2012 po 15 letih vodenja poslovil. In hkrati napovedal boj za mesto predsednika republike, kar si je želel že pet let prej.

Ovrgel je nekatere ocene, da je njegova politična kariera v zatonu. Med nenavadno kampanjo jeseni 2012, ki je temeljila na poudarjanju povezovanja in skupnega sodelovanja, je opravljal najrazličnejša dela. Kot neodvisnemu kandidatu mu je uspel preboj v drugi krog, nato pa je tudi s pomočjo glasov desnosredinskih volivcev proti tedanjemu predsedniku Danilu Türku v končnem glasovanju s 67,4 odstotka glasov zmagal.

Pahor, ki je bil vrsto let najbolj priljubljen politik v Sloveniji, je že tedaj v javnosti veljal za premalo odločnega in kdaj pa kdaj svojeglavega politika. Izpostavljal je nujnost preseganja ideoloških delitev in vztrajanje pri nujnosti dogovarjanja med političnimi opcijami.

Odgovor na očitke o nezavzemanju jasnih stališč je poiskal v dojemanju svoje vloge: "Osrednja vloga predsednika republike je, da povezuje ljudi v močno skupnost."

Tako si je med drugim prizadeval za spravo, tudi s prekopom žrtev iz Hude jame ter postavitvijo spomenika žrtvam vojn in z vojno povezanim žrtvam. Iskanje kompromisov je zaznavno tudi iz imenovanja petih ustavnih sodnikov, ki ga šteje za enega svojih največjih uspehov. Manj srečno roko je imel pri imenovanju članov senata KPK.

S številnimi odmevnimi srečanji doma in na tujem je dokazal, da mu ni tuj mednarodni politični parket. Odnosi s Hrvaško so tudi zaradi arbitražne odločitve v vrhu njegove agende, saj se je z aktualno hrvaško predsednico Kolindo Grabar-Kitarović srečal več kot dvajsetkrat.

Pahorju veliko pomeni stik z ljudmi, tudi med kampanjo je po državi prehodil več kot 700 kilometrov in se srečeval z ljudmi. Uvedel je dneve odprtih vrat v predsedniški palači in priznanje jabolko navdiha.

Buren odziv javnosti so si prislužili njegovi komentarji na maturantski paradi 2015, pa tudi njegove besede ob predstavitvi kandidature za nov mandat, češ da ni moralna avtoriteta, da pa država potrebuje človeka s politično avtoriteto.

Da se v predsedniški palači počuti kot riba v vodi, ne skriva. Kot tudi ne zlatih ribic v svojem akvariju in drugih zanimivosti, ki jih objavlja na Instagramu - med drugim fotografijo sebe, kako med obiskom v Egiptu otožno sloni na hotelski ograji, s čimer je sprožil fenomen posnemanja, "boruting".

Je zagret športnik in navijač, zdaj že znamenito slovensko zastavo pa rad vihti na športnih prireditvah.

Partnerka, odvetnica Tanja Pečar, s katero ne živita skupaj, je v enem od javnih nastopov izpostavila njegovo zanesljivost in odprtost. S sinom Luko, študentom, sta zelo dobra prijatelja, spremljal ga je med kampanjo po poti po Sloveniji in med drugim razkril, da je oče tudi zelo tekmovalen.